Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Svetovni dan preprečevanja samomora

Svetovni dan preprečevanja samomora
Vir: Pexels.

Danes, 10. 9., po celem svetu poteka svetovni dan preprečevanja samomora. Tega sta leta 2002 razglasili Mednarodna zveza za preprečevanje samomora (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Kot navaja Postaja za razumevanje samomora živ? Živ!, je: “po ocenah IASP kar 5 % svetovnega prebivalstva vsaj enkrat v življenju načrtovalo samomor, vsako leto pa za posledicami samomora umre 800.000 ljudi, oziroma en človek vsakih 40 sekund.” Po poročanju Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), samomor v Sloveniji predstavlja velik javnozdravstveni problem in Slovenija sodi med tiste države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene. Kljub trendu upada samomorilnega količnika, je Slovenija še vedno nad evropskim povprečjem (11 na 100 000 prebivalcev), kjer pa je v zadnjih nekaj letih podobno kot v Sloveniji, opaziti upadanje umrljivosti zaradi samomora, kar je vsekakor pozitivna novica.

Samomor: vzroki in dejavniki tveganja

Ko govorimo o samomoru, govorimo o zelo osebnem dejanju človeka, katerega posledice občuti tudi zunanja okolica. Točko preloma, na kateri se oseba odloči za samomor, predstavlja trenutek, ko bolečina posameznika nadvlada njegovo moč za boj s trenutnimi težavami.

Obstajajo različni dejavniki tveganja za samomor in jih razvrščamo na individualne, medosebne, skupnostne in družbene. Če je nekdo v preteklosti že poskušal storiti samomor, je to največja napoved, da bo morda spet poskušal. Ostali znaki so nezdravljena depresija ali depresija, povezana z alkoholom. Večkrat ljudje omenjajo neki zadnji konflikt, a pogosto je to samo pika na i predhodnim težavam. Vseh dejavnikov pa je res ogromno, nikoli ne gre za samo en razlog.

Samomor je proces in redko impulzivno dejanje, saj gre za dilemo med življenjem in smrtjo. Težko je tudi določiti, kako dolgo je nekdo pred tem že razmišljal o samomoru. Pokazalo se je, da je okoli 70 odstotkov samomorilnih moških v zadnjem mesecu pred smrtjo obiskalo osebnega zdravnika. To je jasen pokazatelj, da se je v njih nekaj dogajalo, čeprav pri zdravniku niso rekli, da so depresivni, ampak so govorili o težavah z želodcem, glavo ali nespečnostjo. Precej verjetno so takrat že razmišljali o samomoru in so iskali odgovore.

Če bi v tem trenutku okoli sebe vprašali prisotne, ali so že kdaj pomislili na samomor, in bi povedali po resnici, bi skoraj gotovo ugotovili, da delež ni majhen. Študije med 15-letniki prikazujejo da, je vsaj ena tretjina pomislila na samomor. To ni majhen delež, tudi starši so bili presenečeni. To ne pomeni nujno, da so želeli storiti samomor. A kaže, da so bili v svojem kratkem življenju že v tako hudi stiski, da jim je bilo vsega dovolj. Med starejšimi generacijami, je delež še večji. Rečemo torej lahko, da so ogroženi tako stari kot mladi.

Vsako negativno razpoloženje pa še ne vodi v samomor. Misel je lahko zelo pogosta in ne nosi hude teže. Le redko se samomor zgodi kar takoj po prvi misli. Praviloma gre za proces. Rodi se iz brezupa, iz občutka, da bi bilo bolje, da nas ni, nato pa se lahko iz pasivne samomorilnosti razvijeta dejavna samomorilnost in načrtovanje samomora. Poznamo primere, ko je lahko ta proces zaradi nenadne stiske dolg le nekaj dni, lahko pa traja tudi trideset let.

Vir: Freepik, People photo created by bearfotos – www.freepik.com.

Pomen družine

Pomen družine za razvoj močne psihološke strukture, ki nudi odpornost pri soočanju z življenjskimi izzivi je zelo velik. Družinsko okolje je namreč primarno socializacijsko okolje posameznika, v njem se oblikuje posameznikova osebnost. Najbolj tvegani dejavnik družine, v kateri otrok odrašča, so duševne motnje njegovih staršev. Sem uvrščamo vse depresivne motnje, tesnobne motnje, zlorabo alkohola in psihoaktivnih drog ter antisocialno osebnostno motnjo. Mladostniki, ki živijo v neugodnih življenjskih okoliščinah, ki jim primanjkuje izobrazbe, materialnih dobrin ipd. ter imajo s tem slabšo kakovost življenja, prav tako kažejo višje tveganje za razvoj samomorilnega vedenja. V tovrstnih življenjskih okoliščinah je tudi možnost za pojavnost razvoja slabih navad, ki slabo vplivajo na zdravje, večja. Za otroka je tvegana tudi pojavnost samomora v družini, saj lahko ta negativno vpliva na njegovo razmišljanje. Otroci, pri katerih je samomor nekoč že bil prisoten v družini, lahko samomor pojmujejo kot način reševanja težav in so zato bolj nagnjeni k misli na samomor kot tisti, ki se v družini s tem niso srečali. Seveda se lahko zgodi tudi obratna situacija, ko samomorilno vedenje enega člana družine vse druge odvrne od tega, da bi sploh kdaj pomislili na samomor kot na način reševanja težav.

Vzgoja otroka je eden od pomembnih družinskih dejavnikov pri razvoju samomorilnega vedenja. Uspešno soočanje s težavami pozitivno vpliva na posameznikovo socialno-čustveno zdravje, zato naj bi starši otroke že zelo zgodaj spodbujali k samostojnemu reševanju težav. Naučili naj bi jih prepoznavati težavo, razviti empatijo in razmišljati širše, kritično in izven okvirjev. S samostojnim reševanjem težav otrok gradi svojo samopodobo in samozaupanje v lastne sposobnosti. Vzorci vedenja se oblikujejo že zelo zgodaj v otroštvu. Topel in odziven odnos staršev oblikuje varno in ne obsojajoče okolje, ki otroka v največji možni meri podpira pri razvoju njegovih sposobnosti. Tukaj velja poudariti sposobnost empatije, prek katere pridobivamo razumevanje lastnih in občutkov soljudi. Empatija je ključnega pomena pri osvojitvi sposobnosti reševanja težav. Prek empatije se učimo razumevanja in sprejemanja sebe ter drugih. Hkrati pa je treba prenesti naprej tudi védenje, da težav ni potrebno reševati le samostojno, temveč, da se lahko, kadar opazijo, da vendarle potrebujejo pomoč, pravočasno obrnejo tudi na druge. S tem jim dajemo vedeti, da v resnici niso sami in ne bodo prepuščeni samim sebi, če bodo v hudi stiski.

Vir: Pixabay.

Preprečevanje samomora in pomoč

Med uspešne strategije za preprečevanje samomora sodijo:

  • poudarjanje in promoviranje miselne prožnosti z optimizmom in z občutkom socialne povezanosti,
  • izobraževanje o samomoru, z vključitvijo dejavnikov tveganja, svarilnimi znaki in dostopnostjo pomoči,
  • izboljševanje veščin in sposobnosti zdravstvenih in socialnih služb za kakovostnejši odziv za tiste, ki potrebujejo pomoč, 
  • zmanjševanje nasilja v družinah in zmanjševanje zlorab ter odvisnosti od alkohola in drog sta dve strategiji, ki na dolgi rok družbi prineseta manj duševnih motenj,
  • zmanjšanje dostopa do priročnih sredstev za izvršitev samomora (orožje, opojne in strupene substance itd.) ter
  • odgovorno medijsko poročanje o samomoru.

Kaj lahko stori okolica

Človeka, ki je depresiven ali je izrazil samomorilske težnje, nikoli ne puščamo samega, saj bodo misli na samomor pogoste. O tem, ali o razmišlja o samomoru oziroma tem, da bi se ranil, ga lahko vprašamo direktno oziroma je to celo dobro, saj nam bodo najverjetneje iskreno odgovorili. Zmotno je namreč prepričanje, da tovrstna vprašanja spodbujajo take ideje, temveč je pravzaprav ravno nasprotno. Ko odkrito pristopimo do človeka, izrazimo skrb zanj in mu s tem damo vedeti, da v stiski ni sam. Pri tem pa moramo vzpostaviti krog zaupanja, saj lahko na razplet vpliva tudi naš ne povsem ustrezen odziv. Pri tem vam lahko morda pomaga tudi naš starejši članek. Govori o izgubi in stiskah, a je način pomoči ter vprašanj lahko podoben. Preverite tudi smernice NIJZ.

Spodbujajmo k temu, da se poišče ustrezna strokovna pomoč ter psihoterapevt ali psihiater, ki lahko poleg drugih stvari po potrebi pomaga tudi z jemanjem zdravil. Ta je treba dosledno jemati, saj potrebujejo 3 tedne, da se pozna učinek v možganih. Tudi, ko se stanje izboljša, jih je po nasvetu zdravnika treba jemati do prenehanja, ki ga določi on, saj se pozitivni učinki lahko naenkrat končajo še tik pred dejanskim ozdravljenjem. Simptomi, ki lahko kažejo na depresijo, so sicer različne bolečine, utrujenost, mravljinci v telesu, zato bodimo pozorni tudi na to. Brez direktnih vprašanj z naše strani namreč le malo ljudi direktno izrazi, da se slabo počutijo tudi v svojih mislih, zlahka pa nakažejo na težave, ki se kažejo zunaj na telesu.

V kolikor nekdo na glas izreče kakršno koli pripombo, ki sugerira samopoškodbo ali premišljevanje o samomoru, je vse treba jemati zelo resno in dobesedno. Večina ljudi, ki je storila samomor, je namreč v preteklosti kdaj izrazila take misli. Mnogokrat so to še poslednje bilke, saj se pojavijo šele v zadnjih fazah. Glede na Slovenski center za raziskovanje samomora moramo biti pozorni na dve vrsti izjav, in sicer na izjave, ki posredno nakazujejo željo po smrti in tiste, ki so neposredne.

Izjave, ki posredno nakazujejo željo po smrti

  • Utrujen sem od življenja, ne morem več naprej.
  • Moji družini bi bilo bolje brez mene.
  • Saj ne bi bilo nikomur mar, če me ne bi bilo več.
  • Kmalu me ne bo več.
  • Kmalu ti ne bo več treba skrbeti zame.
  • Le stran hočem.

Izjave, ki neposredno nakazujejo željo po smrti:

  • Odločil sem se, da se bom ubil.
  • Želim si, da bi bil mrtev.
  • Naredil bom samomor.
  • Vse bom končal.
  • Če se (to ali to) ne bo zgodilo, se bom ubil.

Vedenje, ki vas lahko opozarja na samomor, je po Slovenskem centru za raziskovanje samomora npr.: “nevarno in tvegano vedenje, opuščanje (najljubših) aktivnosti, umikanje v samoto, poslavljanje od prijateljev, družine, razdajanje dragocene lastnine, urejanje osebnih in poslovnih zadev, preokupiranost s smrtjo in umiranjem, nenadno zanimanje za verske obrede ali njihova opustitev, načrtovanje pogreba, priprava sredstev za samomor ali prejšnji poskusi samomora.”

Medtem ko na samomor nakazuje tudi naslednje doživljanje: “nenavadne spremembe (tudi navidezno izboljšanje!), občutki obupa, ujetosti, nemoči, neobičajna jeza, cinizem, impulzivnost, razdražljivost, nemir, težave na miselnem področju, pomanjkanje motivacije in ciljev, nizka samopodoba, občutek ničvrednosti.”

V centru svetujejo tudi tehniko, ki je zelo uporabna, in sicer, da “nam obljubi, da si do naslednjič, ko bomo spet v stiku z njo, ne bo ničesar naredila. Časovni okvir obljube za življenje mora biti kratek, saj je sicer oseba ne more iskreno obljubiti. Hkrati moramo držati zavezo in osebo v dogovorjenem času ponovno srečati oz. kontaktirati.”

Za še več informacij preberite gradivo Slovenskega centra za raziskovanje samomora ter preverite smernice NIJZ.

Vir: Pixabay.

Kam po pomoč?

Če čutite hudo duševno stisko ali imaš samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:

  • 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
  • 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),
  • 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),
  • 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj),
  • 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan),

Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani To sem jaz.

Za odrasle so v zdravstvenih domovih brezplačno na voljo delavnice Podpora pri spoprijemanju z depresijo.

Prav tako so na voljo brezplačna svetovanja v svetovalnicah Posvet:

  • 031 704 707, info@posvet.org – Psihološke svetovalnice Posvet v naslednjih krajih: Ljubljana, Kranj, Postojna, Nova Gorica, Murska Sobota, Slovenj Gradec, Sevnica in Koper (za naročanje pokličite od ponedeljka do petka med 12. in 19. uro),
  • 031 778 772, svetovalnica@nijz.si – Psihološki svetovalnici Posvet v Celju in Laškem (za naročanje pokličite od ponedeljka do petka med 8. in 15. uro).

Če se soočate s stiskami ob umiranju bližnje osebe in žalovanju, lahko pokličete na Sočutni telefon Slovenskega društva Hospic.

V pomoč so vam lahko tudi naše podobne novice:

Nazaj