Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Izguba in žalovanje ter premagovanje stisk

Ko na dan privrejo solze
Vir: Anna Bizon.

Vzroki žalovanja

Žalovanje se lahko pojavi zaradi česar koli in katerekoli izgube, čeprav najbolj pogosto o žalovanju govorimo ob smrti. Lahko gre za izgubo odnosa, zmožnosti, vir žalovanja je lahko vse, kar nam je pomembno, čeprav se drugim lahko zdi absurdno. Takrat se mnogokrat znajdemo v neljubih in nepoznanih situacijah, ki v nas povzročijo občutke stiske in osamljenosti. Žalujemo lahko ob smrti ljubljenih oseb, ob težki bolezni ali drugi izgubi zdravja, ob izgubi dragocenega prijateljstva, ob ločitvi, smrti hišnega ljubljenčka, upokojitvi in še bi lahko naštevali. Kljub temu pa so teme o izgubah, o smrti in žalovanju velikokrat umaknjene iz pogovorov. Ne samo iz zasebnih, ampak tudi iz medijskega prostora. O teh tematikah, o katerih mnogokrat neradi govorimo, vsekakor pa so pomemben del naših življenj z velikim vplivom na počutje, smo spregovorili v četrtek, 20. maja 2021 ob 18:00. Preko spletne aplikacije smo gostili psihoterapevtko dr. Barbaro Kreš.

Pokopališče
Vir: Anton Darius.

Vsak žaluje drugače

Gre za zahtevno obdobje, saj se soočamo z razburkanim morjem raznih stanj in občutkov. In sicer vse od šoka, zanikanja, strahu, globoke žalosti, jeze, besa pa do krivde. Pri žalovanju ni enotnega pravila, zato je ta proces zelo oseben in individualen. Žalovanje ima nepredvidljive padce in vzpone. Po enem letu ali tudi kasneje lahko še vedno doživljamo, kot da se je izguba zgodila včeraj. Pri tem tudi ni pravega ali napačnega načina, v vsakem primeru pa žalovanje zahteva svoj čas. Čeprav bi si tako želeli, tukaj ni bližnjic in na žalovanje vplivajo zelo različni dejavniki. Kako se bomo z izgubo spoprijeli, je lahko odvisno od našega stila obvladovanja dogodkov, načina spoprijemanja s stresom, vere, naše osebnosti, kako velika je bila izguba in tako naprej.

Medtem pri otrocih lahko deluje, kot da jim je vseeno, saj je žalovanje lahko tudi zakamuflirano, še posebej, če se želimo pred veliko bolečino zaščititi. Velike pa so lahko tudi razlike med spoloma, saj je v družbi slabše sprejeto, ko čustvujejo moški, katerih jok je praviloma obravnavan drugače in so pri tem manj sproščeni.

Proces žalovanja je hkrati več kot žalost, saj ni nujno, da se počutimo le žalostno, lahko se počutimo osamljeni, jezni, otopeli in ta čustva na videz prevladujejo, v resnici pa za sabo skrivajo globoko žalost. Lahko se pojavijo tudi strah, krivda, izgubljenost itd. Lahko smo v stiku z žalostjo, lahko pa sploh ne. Zaradi notranjega spopadanja s stisko lahko pride do težav s telesom, ne moremo spati in jesti, ali pa bi želeli početi samo to. Simptome poslabšanja zdravja marsikdaj lahko povežemo z žalovanjem, ki ni bilo izraženo na drugačen način.

Čas, potreben za žalovanje

Obdobje žalovanja lahko traja dlje od naših pričakovanj ali pričakovanj okolice. Ljudje si običajno prizadevajo iti čimprej čez to, vendar včasih ne gre. Če nas na bolečino spominjajo dodatni dogodki, obletnice, rituali, pa običajno za sprijaznjenje potrebujemo še mnogo dlje. Pri tem nam ni potrebno nehati žalovati, vendar si hkrati pri spopadanju z izgubo lahko tudi pomagamo, naša odločitev pa je, kako. Nekaterim pomaga jokati, deliti spomine, pisanje dnevnika, branje, vadba, molitev, izdelovanje stvari, zaposlitev… Zelo pomembno pri vsem pa je, da si za žalovanje vzamemo čas in ga ne prehitevamo. Nekatere ljudi je sicer strah, če gredo prehitro ali preveč zlahka skozi ta proces, vendar to ni nujno slabo in je včasih proces takrat res že zaključen.

Kljub temu, da rečemo, da čas pomaga, žalovanje terja veliko poguma in potrpežljivosti, saj s časom ne bo nujno vse boljše. Včasih ne vemo, kako bomo zdržali, marsikdaj ni preprosto. Prisotno je tudi nihanje slabih in dobrih dni. Vendar ne smemo pozabiti, da je to stalnica tudi v tistih časih, ko se počutimo dobro in mirno, zato se tega ne smemo ustrašiti. Pomembno je, da preživimo tisti najslabši dan in potem običajno pride boljši. Zgolj čas pa večinoma ni dovolj, saj v resnici zelo pomaga to, kar človek s tem časom naredi. Da si torej dovolimo žalovati in hkrati ne obtičimo v tej krizi, ampak tudi sami naredimo kaj za to, da pridemo ven iz nje.

Prižgane sveče
Vir: Freepic.diller.

Kaj vpliva na to, kako poteka žalovanje?

Osebnost spremeni marsikaj. Ekstrovertirani bo morda lažje prejel potrebno podporo kot nekdo, ki je introvertiran ali nekdo, ki meni, da mora s tem opraviti sam. Mnogo spremeni tudi stil navezanosti, torej, kako vstopamo v odnose in koliko se nanje navežemo. Tisti, ki se zelo, težje prebolevamo izgube, pa čeprav so vpletene “samo” stvari. Na žalovanje vplivajo tudi genetske predispozicije, ranljivost, občutljivost na stres, starost in zdravje, otroci in mladostniki praviloma težje sprejemajo spremembe in izgube. Nekdo, ki ima težave z zdravjem, bo morda težje sprejemal izgubo kot nekdo, ki ima dobro telesno zdravje in veliko moči.

Veliko vlogo lahko igrata duhovnost in kulturna identiteta. Žalujoči marsikdaj iščejo višji smisel, skušajo razumeti, zakaj se je nekaj zgodilo in čeprav ga včasih ne najdemo, nam to lahko pomaga. Prav tako pa tudi dovoliti si biti jezen na “višje sile”. Nov smisel je lažje najti tudi, če imamo podporo in kakšne hobije, ki nam lahko pomagajo: “Tega več ne morem, lahko pa to”. V tem lahko poiščemo tolažbo in mir ter se ne osredotočamo samo na to, kaj sedaj ne moremo več in v takem okolju.

Na žalovanje vpliva tudi tip izgube; ali je ta nenadna in nepričakovana, postopna in pričakovana, naravna smrt ali samomor, nesreča ali umor ali namerno dejanje. Izguba fizične zmožnosti je sicer vedno izguba in enako boleča, a je morda drugače, ko se svet v trenutku spremeni z nesrečo ali pa takrat, ko pride do neke diagnoze, s katero počasi lahko sprejemamo postopno nazadovanje in izgubo. Pri tem lažje prebolevamo, če vidimo, da gre za bolezen, kot pa v primerih, ko gre za samomor, saj se takrat počutimo nemočne in lahko občutimo tudi krivdo. Dosti težje je žalovati, ko si težko osmislimo okoliščine, na primer umor in če je vpletena še tretja oseba.

Jeza
Vir: Christopher Ott.

Žalovanje in posamezne faze

Vsi gremo skozi proces žalovanja čez več faz, te pa niso nujno v navedenem zaporedju, določene se lahko tudi ponavljajo.

Zanikanje

Najprej je šok prehud, da bi lahko v polnosti dojeli situacijo, zato nam v prvi fazi ravno zanikanje pomaga, da preživimo. Racionalizacija čustev, ki nas preplavijo, je obrambni mehanizem in ublaži neposredni šok izgube. Iščemo vzroke, zakaj je to dobro, lahko postanemo evforični, da je oseba še vedno tukaj, da je samo šla nekam. Pri tem zanikamo dejansko, ker nas ta možnost preveč boli. Šok zagotovi čustveno zaščito, ki lahko traja več tednov. Nekateri pri tem iščejo že skoraj magične rešitve, kar je še posebej opazno ob različnih obolenjih.

Jeza

Čeprav je jeza zelo malokrat normalno sprejeta, je izredno pomembna. V enem trenutku se namreč začnemo zavedati celostne groze in ko občutek otopelosti pojema, se pojavi bolečina izgube. Pri tem običajno iščemo krivca, čutimo sami občutek krivde, se začnemo znašati nad nekom. Jeza daje občutek, da še lahko nekaj naredimo ali da imamo nadzor. Marsikdaj pa pod jezo ždita neverjetna bolečina in žalost, a z jezo lažje funkcioniramo. Lahko se sprašujemo, zakaj se je nekaj zgodilo ravno nam, smo jezni na okolico in prijatelje, ki so v drugačnem položaju. Kljub temu, da nam to v danem trenutku pomaga, pa je potrebna previdnost, saj nam ne koristi, da leta in leta iščemo krivce. Namesto, da se z bolečino soočimo, smo v takem primeru venomer v gnevu.

Barantanje

Naslednja faza je barantanje in je nekoliko povezana s fazo krivde. Sprašujemo se lahko: “Kaj pa, če takrat ne bi…, kaj, če bi šel prej…, zakaj nisem bolj pametno razmišljal”… Z njo spet dobimo občutek kontrole, saj smo pod vtisom, da bi lahko kaj spremenili, če bi ravnali drugače. Tudi ta faza predstavlja logičen izhod iz bolečine in nam daje čas, da se malo prilagodimo. Z njo pridobimo občutek moči in akcije.

Depresija

Ko govorimo o depresiji pri žalovanju, je ne dojemamo v smislu duševne bolezni, temveč kot ustrezen odziv na veliko izgubo. Hkrati pa se tudi pri njej lahko pojavljajo vsi klasični znaki: huda žalost, težave s spanjem, zmanjšan apetit, izguba motivacije. Včasih rečemo: “Pride za tabo”, s tem pa mislimo čas, ko se zavemo, kaj se je v resnici zgodilo in kaj to pomeni. Ta žalost je povsem na mestu, saj jo tudi moramo začutiti, ker smo potem res prisebni in pripravljeni, da z njo zdržimo. Družba se žalosti sicer boji, saj so negativna čustva podcenjena. Zato ljudje okrog nas nanjo pogosto ne reagirajo ustrezno in jo hočejo odpraviti. Menijo, da bodo pri žalovanju namesto njene občutenosti pomagale vzpodbude k pozitivnosti, težnje k temu, da nas zamotijo in morda pomirjevala. Ampak žalost kljub vsem tem poskusom še vedno obstaja in pride nazaj, povečujeta se le vtis nezaželenosti in osamljenost. Žalostni smo namreč upravičeno in moramo iti tudi skozi to fazo. Žalost je tu, da nas ustavi, mora se zgoditi, saj je hkrati iztočnica za korak, ki nas pomakne naprej. Kljub nerazumevanju ni patološka, ampak je velikokrat edini res normalen odziv in hkrati najbolj ustrezen odziv na izgubo. Ob njej začnemo iskati rešitve in oprimke, po katerih zlezemo iz brezna obupa v sprejemanje tega, kar se je zgodilo.

Sprejemanje

Kljub svojemu imenu sprejemanje ne pomeni, da je oseba z izgubo pomirjena. Zaveda pa se, kako so ji okoliščine spremenile življenje. Pri tem ne smemo pozabiti, da izguba ni vse, kar smo. Nismo samo npr. ovdoveli, ločeni, brezposelni, invalidni. Počasi spoznamo in se spomnimo, kaj poleg te izgube še vedno smo, odkrivamo, kaj vse še zmoremo, kaj nam je morda izguba celo dala. Ob tem lahko zrastemo, čeprav to ne zmanjša pomena bolečine ob izgubi. Žalost lahko vsekakor živi z nami naprej, ampak ni več edini ali prevladujoči del nas.

Žalovanje ob izgubi telesnih zmožnosti
Vir: Seventyfour, Freepik.

Žalovanje in naša vloga

Kako (ne) pomagamo

Žalovanje je čas, ob katerem je pritisk z okolice lahko velik. Mnogokrat slišimo besede: “Vem, kako se počutiš”, ki pa nam niti ne pomagajo niti niso resnične, saj nihče zares ne ve, kako se kdo drug dejansko počuti. Bolje je biti zelo iskren in reči: “Ne morem si predstavljati, kako se počutiš. Ti mi povej, kako se počutiš in ali oziroma kako lahko pomagam.” Večina ljudi zelo slabo prenaša tudi usmiljenje.

Večkrat slišimo tudi: “Moraš biti močan/na. Ti si močen, ti boš to zmogel.” V takem primeru tolažimo le sebe, ker ne vemo, kako pomagati in kaj reči. Raje recimo: “Ne vem, kaj naj ti rečem”, saj je bolj iskreno. Prav tako prevečkrat navržemo: “Saj bo bolje.” Pa bo res? Ne vemo. Boljše bi bilo vprašati: “Kako pa ti vidiš, kaj se je zgodilo? Kaj ti je sedaj najtežje, od kje ne moreš naprej?” Raje uporabljajmo vprašanja, ne trditev.

Ne pomaga niti, če skušamo stisko razvrednotiti, npr.: “Saj je bil samo pes/ mačka.” Postavimo se v vlogo žalujočega in recimo: “Ne morem si predstavljati, kako grozno je moralo biti, saj si bil navezan na njo, verjetno je bilo to zate težko.”

Ljudje želijo v prvi vrsti imeti občutek, da jih poslušamo in izrazimo interes, da jim pomagamo, ne glede na kakšen način. Če oseba noče od nas ničesar, spoštujmo želje in ne vztrajajmo, lahko pa kasneje ponovno vprašamo. Velikokrat nam na poti do ustrezne reakcije stojijo naša lažna pričakovanja, da moramo MI vedeti, kaj s tem narediti. Zato vprašajte in poslušajte s srcem, ne z glavo, dovolite, da oseba izrazi vsa čustva, se jih ne prestrašite, presojajte, kritizirajte, ustavljajte, analizirate. Predvsem pa ne tolažite sebe z neustrezno obravnavo, ampak človeka, ki je zares v stiski. Ljudje se namreč intenzivnih čustev prepogosto ustrašimo in jih želimo na hitro prekiniti.

Skrito žalovanje

Včasih lahko videz vara in se žalujoči zdi brezbrižen, znotraj sebe pa močno trpi. Premalo se zavedamo, da smo sprejemljivi tudi, ko nismo veseli. Nekateri se zaprejo vase, ker nočejo “obremenjevati” drugih ali kazati šibkosti. Ko ljudi povprašamo, pa dobijo občutek, da smejo priznati stisko. Zato dajmo možnost, da so bolj ranljivi, tudi, če se sami ob tem počutimo nelagodno. Pomaga vabilo na druženje in menjava okolja. Pri tem se zavedajmo, da je možen in sprejemljiv tudi odgovor ne.

Žalujoči se vključi, kakor in kolikor se takrat zmore. Naša naloga je, da poslušamo ter smo pripravljeni na zmešnjavo čustev in da so lahko v določenem trenutku na nas tudi jezni. Ne pozabimo, da je vzrok za jezo verjetno v močnem, a kratkotrajnem občutku nemoči, ne v naši vlogi in ostanimo v oporo. Spodbujamo k temu, da je žalujoči prijazen in razumevajoč do sebe ter se ne sili izpolniti pričakovanj drugih o tem, kak(o) naj bi moral(o) biti. Vsekakor lahko damo vzpodbude, a ne obsojamo, če tega še ne zmore.

Prišli bodo trenutki, ko žalujoči ne bo pripravljen govoriti o stiski. Kar pa ne pomeni, da si ne bo želel pogovora drugič. Zato pokličimo spet in predvsem ne recimo: “Pokliči, ko me rabiš”, ampak mi naredimo ta prvi korak, večkrat. Marsikdo pokliče šele, ko je že v redu in ne takrat, ko pomoč res potrebuje. Ne sprašujmo pa, kako je zgolj zato, da bi slišali, da je v redu. Sprejmimo dejstvo, da bo lahko odgovor iskren in negativen ter da s tem ni nič narobe. Prav tako ni primerno neiskreno trditi, da nismo poklicali/ obiskali, ker smo bili preveč zaposleni. Raje iskreno povejmo, da nas ni bilo, ker nam je bilo grozno ne vedeti, kaj reči, narediti, da pa smo sedaj tukaj in bi bili radi v oporo.

Žalovanje in pomoč
Vir: People photo created by pressfoto – www.freepik.com.

Žalovanje na kratko

Ne ponujajmo odgovorov, saj je zelo verjetno, da ne bomo imeli nobenega, ki bi žalujočega pomiril, samo pustimo, da izrazi vse svoje strahove, vprašanja in dvome. Vsiljevanje in pričakovanje pozitivnega mišljenja samo poglablja stisko. Ne merimo načina, kako se žalujoči odzove, saj se vsak odziva po svoje, niti čustev, ki jih izrazi, saj pri tem uporabljamo svoja lastna pričakovanja, ki jim zelo verjetno v svoji situaciji niti ne bi zadostili. Zavedajmo se, da je vsako življenje in reagiranje unikatno. Del procesa žalovanja je lahko tudi samopomilovanje. Če pa žalovanje tako označi kdo drug, to običajno pomeni, da ne sprejema našega načina žalovanja in nima ustrezne empatije.

Ne imejmo občutka, da je v vlogi sodelujočega treba nekaj narediti, vedeti, najti pravi odgovor… Pomembno je le, da smo z vsem srcem in ušesi zraven, ob žalujočem, njegova tiha in dojemljiva opora.

Pomoč ob izgubi telesnih zmožnosti

Oseba z nenadno oviranostjo se v novem položaju najprej lahko težko znajde, saj so okoliščine povsem nepoznane, velikokrat je prisoten tudi občutek osamljenosti. Vendar vedite, da pri tem niste sami. V veliko pomoč vam je lahko tudi osebna asistenca, saj vam osebni asistent omogoča, da opravite tudi opravila, ki jih sami težje zmorete. Več o tem, kako lahko pridobite osebno asistenco in kaj vam ta omogoča na naši povezavi. Hkrati novo pridobljena oviranost velikokrat za seboj potegne tudi širše stanovanjske težave. O tem, kakšne so vaše pravice do ustrezno prilagojenega okolja in na kakšen način jih omogočite, je Zavod Brez ovir pisal tudi v pretekli objavi.

Pri žalovanju, izboljšanju zdravja in počutja pomembno pomaga tudi psihoterapija. Ta omogoča dober stik s sabo prav vsem posameznikom, ne le ob žalovanju in daljših težavah. V trenutkih stiske vam lahko s pogovorom po telefonu pomagajo tudi različni strokovnjaki.

Nazaj