Kako urediti dostopnost objekta brez večjih gradbenih posegov?

Od 13. januarja 2026 dalje morajo biti objekti v javni rabi ustrezno prilagojeni za dostop invalidov. Novela Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI-D) je prinesla tudi strožji nadzor nad izvajanjem dostopnosti, zato lahko gradbena inšpekcija ob ugotovljenih kršitvah izreče globe lastnikom ali upravljavcem objektov, ki invalidom ne omogočajo dostopa do storitev.

Med objekte v javni rabi sodijo trgovine, gostinski lokali, zdravstveni domovi, lekarne, hoteli, poslovni prostori, kulturne ustanove, športni objekti in druge stavbe, namenjene obiskovalcem. V praksi to pomeni, da mora biti uporabnikom invalidskih vozičkov, slepim in slabovidnim ter drugim osebam z različnimi oviranostmi omogočen varen in samostojen dostop.

Inšpekcijski nadzori vse pogostejši

Na področju dostopnosti objektov se v zadnjem obdobju krepi delovanje gradbene inšpekcije, predvsem pri objektih z večjim številom obiskovalcev ter pri novogradnjah in prenovljenih objektih. Globe zaradi neprilagojenih objektov znašajo do 40.000 evrov. Inšpektorji pri pregledih preverjajo predvsem, ali je vhod v objekt dostopen, ali lahko invalidi nemoteno uporabljajo storitve ter ali so prehodi dovolj široki in varni za gibanje.

Mnogi lastniki objektov ob tem pomislijo na drage prenove in obsežne gradbene posege, vendar strokovnjaki opozarjajo, da je mogoče velik del dostopnosti urediti že z manjšimi tehničnimi prilagoditvami. »Veliko objektov je mogoče prilagoditi precej hitreje in cenovno ugodneje, kot si lastniki predstavljajo. Pogosto so največja ovira predvsem neinformiranost, odlašanje ali napačno prepričanje, da je potrebna popolna prenova stavbe,« pojasnjuje Luka Čerin, direktor prodaje v TaktilPro, ki se ukvarja s celostnim urejanjem dostopnosti javnih in zasebnih objektov v Sloveniji.

Katere prilagoditve je mogoče urediti brez večjih posegov?

»V praksi se pogosto pojavljajo težave z nedostopnostjo, kot so previsoki pragovi, neustrezno označene steklene površine, pomanjkanje taktilnih vodil in preozki prehodi, zaradi katerih je gibanje oseb z oviranostmi oteženo ali celo nevarno. Že z namestitvijo kakovostne klančine, kontrastnih oznak, taktilnih vodil ali protizdrsnih trakov lahko objekt postane bistveno bolj varen in dostopen. Takšne rešitve praviloma ne zahtevajo večjih gradbenih del, hkrati pa uporabnikom omogočijo samostojnejše gibanje,« poudarja Čerin.

Poseben izziv pri urejanju dostopnosti predstavljajo objekti pod varstvom kulturne dediščine, starejši objekti s stopnišči ali prostori, kjer zaradi prostorskih omejitev ni mogoče vgraditi klasičnega dvigala. »Pri teh stavbah je v postopek potrebno vključiti tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, s katerimi uspešno uskladimo prilagoditve in izpeljemo celoten postopek.«

»Tudi v takšnih primerih obstajajo učinkovite rešitve brez večjih posegov v konstrukcijo objekta. Med najpogosteje uporabljenimi so stopniščna dvigala in dvižne ploščadi, ki omogočajo varen dostop uporabnikom invalidskih vozičkov ter osebam z zmanjšano mobilnostjo,« pojasnjuje Čerin. »Takšne rešitve se lahko prilagodijo različnim vrstam stopnišč in arhitekturnim omejitvam, obenem pa predstavljajo bistveno hitrejšo in cenovno dostopnejšo alternativo popolni prenovi objekta.«

Strokovnjaki opozarjajo, da dostopnost danes ni več le priporočilo, ampak postaja osnovni standard sodobne družbe, zato lastnikom in upravljavcem svetujejo, naj s prilagoditvami ne čakajo na inšpekcijski nadzor ali prijave uporabnikov, temveč ukrepajo pravočasno in dostopnost vključijo med ključne standarde sodobnega poslovanja.