Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Nino Batagelj: šel sem korak za korakom

V četrtek, 21. 10. 2021 je bil virtualno z nami Nino Batagelj. Ta je vsestranski športnik, človek neštetih dejavnosti in neizčrpne dobre volje, sicer pa od leta 2009 tudi tetraplegik na invalidskem vozičku. Predstavil nam je svoje življenje do nesreče, kako se je ta zgodila in kaj se je s tem zanj spremenilo. Pa tudi, kako je šel čez prva leta, našel nove možnosti, optimizem in zagon za vse svoje projekte. Skozi sproščeno predavanje, polno zanimivih zgodb, nam je dobro prikazal, zakaj je lahko življenje kljub vsemu tudi brez ovir.

Življenje pred nesrečo

Nino Batagelj na invalidskem vozičku ni od rojstva, temveč je ta plod nesrečnega skoka v vodo pri 22. letih. Pred poškodbo hrbtenjače se je veliko ukvarjal s športom, treniral je hitrostno rolanje in se lotil tudi downhill rolanja oziroma hitrostnega spuščanja z rolerji navzdol. Spuščali so se tudi po sarajevski bob stezi, kar mu je bilo res v užitek. Všeč mu je bilo, da lahko človek samo z lastno močjo in gravitacijo doseže tako noro veliko hitrost. Poleg tega je bil tudi prostovoljni gasilec v ljubljanski Zgornji Šiški, kjer so imeli zares veliko intervencij. Posredovali so v prometnih nesrečah, v malih in večjih požarih ter iskali celo pobegle kenguruje iz živalskega vrta. Vse to je botrovalo zavedanju, kaj vse se lahko zgodi med nesrečami ter da se ta lahko zgodi prav vsakomur.

Kot pomočnik pri fizioterapiji je v eni izmed svojih počitniških del delal celo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča. K temu je doprinesla njegova mama, ki je želela, da se ob ukvarjanju s tako adrenalinskimi športi sooči tudi z drugo platjo in posledicami kakšnih padcev. Tako da je imel informacije, kako izgleda poškodba hrbtenjače še pred lastno nesrečo. Še leto ali dve predtem pa so na morju sami reševali kolega, ki si je poškodoval 4. in 5. vratno vretence. Vodja reševanja je bil takrat prav Nino. Pri tem si fant ni poškodoval hrbtenjače in sedaj živi brez trajnih posledic. Nino pri svojem skoku ni imel enake sreče.

Kljub vsemu znanju, izkušnjah in tudi večkratni bolnišnični oskrbi pa tudi Nino ni imel zavedanja, da se kaj takega lahko zgodi prav njemu. Poškodbe, ki jih je pridobil pri rolanju, so bile večkrat kar hude, nikoli pa usodne. Večinoma je šlo za zlome roke, noge, kolka, praske itd. Temu sta sledila krajše mirovanje in rehabilitacija, fizioterapija in vse je bilo po starem.

Nino Batagelj se je pred nesrečo veliko ukvarjal z rolanjem
Vir: People photo created by freepik – www.freepik.com.

Usodni dogodek

Od njegove nesreče je že 12 let. Kot rečeno, se je zgodila 9. septembra 2009. S prijatelji iz šišenskih gasilskih društev so bili na teambuindingu v Osilnici ob Kolpi. V adrenalinskem parku so plezali in tam bi marsikaj bi lahko šlo narobe. Da ne bi zvečer hiteli nazaj v Ljubljano in da bi preprečili zaplete, so s seboj vzeli še žare za peko in si pripravili piknik. Igrali so nogomet in uživali ob sproščenem vzdušju, ko je žoga padla v vodo. Ker je bil trenutni rezultat igre 1:1, je želel, da bi zabili še en gol. Njihova ekipa Zgornje Šiške je namreč igrala proti ekipi Dravelj in pri tem so poskočila nekdanja lokalna rivalstva. Tekel je za žogo in bil že v vodi, ko je skočil na glavo za njo. Namesto, da bi ujel žogo, je z glavo sunkovito trčil ob skalo v vodi. Zlomil si je vratni del hrbtenice, na temu mestu poškodoval hrbtenjačo in zlomil lobanjo nad desnim očesom vse do druge strani.

Sreča v nesreči

Situacija je bila zelo težka in ob tem je imel veliko srečo, da so imeli prisotni znanja iz prve pomoči in drugih postopkov. Sam se je vsega zavedal in vedel tudi, kaj pričakovati ter kaj se dogaja. Pri tem ocenjuje, da mu je to olajšalo dojemanje situacije in sprejeti realna dejstva. Ni ga bilo strah reševanja in je prisotnim zaupal. Vodja reševanja je bil celo njegov najboljši prijatelj, s katerim sta se cel čas pogovarjala in mu je pomagal stabilizirati vrat. Nino je takoj dobil opornice na vratu in bil prenesen na nosila, ki so jih imeli s seboj in dobil kisik. Ob osebnih vozilih so namreč imeli s seboj tudi dve gasilski vozili z vso opremo. Ta izjemna sreča je botrovala temu, da je bil takoj in pravilno oskrbljen še pred prihodom reševalcev ter prispevala k temu, da poškodba ni bila še večja. Ob kakršnemu koli neprevidnemu premikanju namreč ostra zlomljena kost dodatno reže v hrbtenjačo in njeno okolico in prekine še več povezav. Če se ob tem pojavi še oteklina, stanje še poslabša. Hkrati je imel izjemno srečo, da so v letalnem delu reševalne enote prav v tistem času delali tudi njegovi kolegi, ki so nato ponj takoj poslali helikopter. Preden je do Nina prišla zdravnica, je trajalo skoraj eno uro, saj so bili zares na odročni lokaciji. Takrat je helikopter že krožil nad njimi in jih lahko vse skupaj takoj prepeljal v bolnišnico. Spomni se vsega do prenosa v helikopter, nadaljnjega procesa do bolnišnice pa se ne spominja.

Nina Batagelja je reševal tudi helikopter
Vir: Pixabay.

Pot do okrevanja ni bila hitra in enostavna

Ob poškodbi ga je zelo presenetilo, da je za tako hudo poškodbo usoden minimalen napor, odriv z nogami brez višine ali posebne moči. Želel je, da slabo novico mami sporočijo prijatelji in ne šele policija. Zato je kljub pozni uri in resnosti poškodb prosil, da jo o zadevi obvesti njegov prijatelj, ki je vodil reševanje. V Univerzitetnem kliničnem centru se je že dobro zavedal resnosti poškodbe in nadaljnjih posledic, da ljudje to preživijo in da jim sistem nudi lahko veliko pomoči, zato je želel, da prijateljev in svojcev ne skrbi. Mami je povedal, da ga ni strah in naj je ne skrbi, hkrati pa si je želel, da gre lahko čim hitreje na operacijo in pod narkozo. Od trenutka skoka dalje je bila bolečina namreč neznosna in vseobsegajoča. Takoj pa ti je hkrati jasno, da je nekaj zelo zelo narobe s tvojim telesom, ničesar ne moreš več premikati ob tem pa te res izjemno boli.

Izguba funkcij

Takoj po operaciji je padel v komo in v njej ostal približno 3 tedne. Tudi v komi je že sanjal o preteklih dogodkih in se zavedal svoje poškodbe hrbtenjače ter se videl na invalidskem vozičku. A je lahko pri tem še vseeno lahko vstal z vozička in naredil nekaj korakov, torej se ni v polnosti zavedal nove realnosti. Ko so mu zdravniki razkrili, da ima tetraplegijo, še ni vedel, kako težka ta je oziroma kako velik del telesa je izgubil funkcijo. Ob tem so nadaljnji potek težko napovedali tudi zdravniki.

Ko se je zbudil in se uspel obdržati pri zavesti več kot nekaj sekund, je ugotovil, da njegovo telo ni zmožno dihati samo in mu pri tem pomaga aparat. Zato je bil velik uspeh že, ko je naposled lahko dihal popolnoma samostojno. Najtežje pa mu je bilo ob tem sprejeti, da ne glede na napore, ki jih v to vlaga, zaradi intubacije ne more govoriti. Če se je še tako trudil odgovoriti prijateljem in jim zagotoviti, da bo vse v redu, iz njegovih ust ni prišel zvok. Dihalna pot je bila namreč spremenjena in zrak ni šel več mimo glasilk. Sam želiš govoriti, glasilke se trudijo, jezik dela, a si kljub temu obsojen na manko komunikacije. To situacijo je zelo težko sprejel. V tistih trenutkih so komunicirali s pomežiki in z branjem z njegovih ustnic.

Dolge minute in pot, polna postopnih realnih stopničk

V bolnišnici si je čas krajšal s spanjem, razmišljanjem o aparatih in štetjem steklenic s tekočinami, ki jih je bilo zares veliko. Pri tem pa je bil v celotnem času lahko buden le nekaj časa in se le deloma zavedal dogajanja okrog sebe. Šele po tem, ko je bil s Centra intenzivnih terapij prepeljan na intenzivni oddelek, se je začel bolj zavedati, koliko telesa je okvarjenega in da v tem letu morda ne bo šel smučati in da se bo, preden bo samostojno gibajoč na invalidskem vozičku, pred njim še dolga pot. Vsakič, ko se je želel dati v polsedeč položaj iz postelje, je bilo telo tako okvarjeno in nevešče drugačnih premikov, da je zaradi prevelikega napora izgubil zavest. Srce namreč ni bilo navajeno naenkrat črpati toliko krvi. Šele takrat se zaveš, kako zelo si ranljiv in kako tvoje telo vselej varčuje z energijo in uspešno opravlja minimalno funkcij.

Ob tem pa je iz dneva v dan spoznaval tudi, kako zelo je človeško telo prilagodljivo in kaj vse lahko dosežeš, če si svojo pot razdeliš na majhne, postopoma osvojljive cilje. Pri tem zelo pomaga človeška bližina in pogovor z ljudmi. Da jih poslušaš in da oni poslušajo tebe. Življenje je torej živel iz dneva v dan. Pri tem je moral biti pogumen in vztrajen, pa ne le on, tudi njegova družina in prijatelji. Ob vsakem obisku je videl, kako zelo si njegovi svojci in prijatelji želijo, da bi bil venomer bolje, tako zelo je potem tudi sam še bolj vlagal v to. Mali koraki so vodili v to, da se je naučil najprej sedeti v polsedeči obliki. Dva meseca kasneje je bil na Soči že lahko na invalidskem vozičku, a pot do te prelomnice ni bila hitra in enostavna.

Med okrevanjem je Nino Batagelj prešteval steklenice bolnišničnih tekočin
Vir: Technology photo created by xb100 – www.freepik.com.

Časa ne moreš prevrteti nazaj

Predtem ga na intenzivni negi niso ravno posedali, saj je imel poleg hrbtenjače poškodovano tudi glavo in posledično visoko telesno temperaturo. Spominja se besed medicinske sestre, ki se je poslovila od njega, ko je s Centra za intenzivno terapijo odšel na intenzivni oddelek: “Nino, sedaj odhajaš naprej, moraš pa vedeti, da časa ne moreš prevrteti nazaj. Lahko samo delaš naprej in izhajaš iz sedanje situacije ter iz tega narediš najbolje, kar lahko”. Po tej logiki se je potem dejansko tudi loteval stvari in okrevanja.

Po tem kratkem šprintu v vodo, ki je vodilo do nesreče, je bil potem tri mesece sposoben le ležanja. Šele potem na Soči je bil s pomočjo dvižne postelje (tilt) postopoma sposoben sedeti tudi na invalidskem vozičku, na katerem je prvič zaradi napora padel skupaj. Cilje si je namenoma postavljal majhne in realno dosegljive. Kot primer je izpostavil npr. trud biti na vozičku v sedečem položaju 16 minut namesto 15. Na spletu je preverjal, kaj pomeni njegova diagnoza in šele nato postopoma skozi realno doživljanje začel dojemati, kako bo to v praksi in da je to trajna posledica. Nino ima motoriko poškodovano, senzibilnost pa je ostala. Na primer, čuti dotik na nogi, ne čuti pa, kako močan je ta dotik. Kar ga je pri okrevanju zelo begalo, saj je težko razumel, kako ne more premikati nog, če jih vendarle še čuti. Šele kasneje, po treh mesecih, se je sprijaznil, da to, da ude še vedno čuti, še ne pomeni, da bo kadarkoli še hodil. Zato je sklenil življenje prilagoditi nekim novim, športnim in življenjskim, ciljem.

Nino Batagelj si je pomagal s trmo

Ves čas pa je želel biti samostojen, saj je tako življenje imel tudi pred poškodbo, tudi živel je sam. To željo po samostojnosti je imel ves čas pred očmi tudi že v času rehabilitacije in je napel vse moči, da bi bil zmožen vseh naporov (čim bolj) sam. In to mu je zelo počasi tudi uspevalo. Pri tem, na primer tudi presedanju, je poskusil veliko različnih taktik. Na začetku je za samostojno presedanje, ki ga sedaj opravi v dveh sekundah, porabil cele pol ure. To se je zgodilo približno pol leta po nesreči in je terjalo veliko predhodnega načrtovanja. Pri presedanju si je pomagal z desko, gurtnami in posteljo. Vendar je kljub temu to predstavljalo velik izziv.

To trmo je dobil in uporabil postopoma. Na Soči so namreč imeli svoj urnik, ob katerem ti medicinski tehniki pomagajo pri učenju presedanja. Motilo ga je tudi, da je bil v bolnišnični urnik ujet tudi glede svojega prostega časa. Ko so namreč na obisk prišli njegovi kolegi, se je čas za obiske po urniku velikokrat že iztekal in medicinska sestra je naznanila čas za spanje, kljub temu, da Nino še niti približno ni bil zaspan, obiski pa so bili tam šele nekaj minut. Takrat se je odločil, da bo poskrbel za svojo samostojnost in to, da bo stvari počel ob času, ki ga sam določi in ki njemu ustreza. Najprej je to vodilo v presedanje, ki ga je nato veliko vadil, da mu je postalo nekaj samoumevnega oziroma enostavnega. Kljub temu, da je pri poskusih velikokrat tudi padel, je pri tem vztrajal in naposled prišel do hitre rešitve, ki mu ustreza. Včasih se zatakneš sam in ti to daje moč, da zbereš napor in skušaš samostojno to rešiti, če ti uspe, ti to res veliko pomeni. Včasih pa te ta samost tudi potre, ker nimaš nikogar, ki bi ti pri tem pomagal. Ta meja je zelo tanka.
Nino se je zataknil kar nekajkrat in bil primoran prositi za pomoč, a je bil hkrati vedno tudi zelo vesel, kadar mu je uspelo na lastno pest.

Prvi podvig je bil že presedanje v voziček
Vir: People photo created by jcomp – www.freepik.com.

Nova realnost

Ko končaš z rehabilitacijo na Soči, namreč še nisi naučen teh stvari, saj si tam pravzaprav zavit v vato, ker je vse prilagojeno tvojim oviranostim. Šele nato pravzaprav spoznaš, da je situacija drugod veliko slabša. Nino se je vrnil v svoje stanovanje v 3. nadstropju v bloku brez dvigala, zaradi česar so ga prijatelji na začetku večkrat dnevno nosili v stanovanje. Za vsako premagano stopnico jim je še vedno hvaležen. Po približno štirih mesecih se je prvič preselil v bivalno enoto Zveze paraplegikov Slovenije, kasneje pa v pritlično oziroma z dvigalom opremljeno neprofitno stanovanje. Kljub temu, da je precej hitro dobil ustreznejši prostor za bivanje, se že prej ni zapiral v obstoječe stanovanje in si dodatno omejeval možnosti z mislimi: “Pa saj ne morem tega, ker ne morem dol”. Temu izgovoru se je praviloma izogibal, čeprav mu je bilo hkrati večkrat težko prositi prijatelje za pomoč. Zato je bil zelo olajšan, ko se je preselil in mu tega ni bilo več treba početi na tak način. Ko se je preselil v dostopno stanovanje, je sprevidel, da gre sedaj lahko kar sam nekam, kamor in kadarkoli mu ustreza. Kot prej, je začel postopoma in s krajšimi razdaljami, ki jih je počasi povečeval.

Če se je vmes zatikal, so mu nazaj na pločnik pomagala mimoidoči. Začetno navdušenje pri odkrivanju je bilo zelo veliko. Obenem pa se je že ob koncu rehabilitacije želel znova poskusiti plavati in preveriti, kako se njegovo telo sedaj obnaša v vodi. Od nekdaj je namreč oboževal morje in si tudi to leto želel dopustovati na obali. Na to pa se je bilo potrebno predhodno pripraviti.

Nazaj k športu

Odšel je na bazen, videl, da se v njem dobro znajde in da je z vodo domač. Voda je bila edini medij, pri katerem ni potreboval nobenega pripomočka, le kopalke, tako kot prej. Na začetku je prišel enkrat, dvakrat na teden, nato pa se je to stopnjevalo in je plavanje začel trenirati. V vodi so se krepile vse mišice, ki so mu še delovale in tako se je pravzaprav z ljubeznijo do plavanja vrnil nazaj v šport. Pa tudi v tekmovalno miselnost, da vseeno lahko tekmuješ ter ne glede na oviranost daš vse od sebe. Veliko mu je pomenilo, da ga trenerji niso videli kot gibalno oviranega, temveč kot nekoga, od katerega se pričakuje, da bo dal maksimum, ki ga zmore. Enako so se obnašali tudi njegovi kolegi, ki večjih ovir niso videli niti pri skupnih športnih dejavnostih.

Tako so recimo šli ter določene stvari poskusili v praksi in na tak način preverili, ali je to še možno ali ne. Praviloma je vse še vedno šlo, potrebnega je bilo le več zagotovila, da se sam želiš vključiti na tak način, kljub temu, da si na invalidskem vozičku. Tako so denimo odšli na rafting na Sočo. Dodeljeni inštruktor je seveda imel pomisleke, ker si ni dobro predstavljal, kako bi bil Nino lahko varno udeležen, kljub temu, da bi voziček pustil v avtobusu. Izrazili so željo, da je Nino na raftu spredaj in drugi zadaj veslajo, a se je inštruktor bal, da bi se prevrnil naprej, zadel v novo skalo in se znova poškodoval. Zato so se dogovorili, da bo sedel povsem zadaj, ob njem pa bo inštruktor. In tako so doživeli popolnoma običajen in zelo lep izlet. Predpogoj je bil seveda to, da je vedel, da je dobro fizično pripravljen in da lahko zdrži tudi padec v vodo ter izplava ven.

Drzni podvigi

S športom je tako začel odkrivati nove možnosti. Tako prej kot sedaj po nesreči ga je avanturistični duh vodil v to, da je želel čim hitreje poskusiti čim več stvari. Tudi sedaj ni videl razloga, da bi se pri tem omejeval. Prvi adrenalinski podvig je bilo že to, da je šel sam “peš” z invalidskim vozičkom na sprehod v mesto. Že takoj na začetku v bližini svojega takratnega doma se je pri podhodu na železniški postaji spraševal, ali bo zmogel priti mimo robnikov ter po klančini, ki je sledila in po kateri so redno hodili potniki s prtljago. Ko pa se je navadil na to osnovno gibanje, se je postopoma navadil še na šport. Ko se je navadil na en šport, so temu sledili še drugi. Kot prej, tudi tokrat torej iz cilja v cilj. Mnogo ponudbe, ki jo je preizkusil, v tem času sploh še ni bilo v Sloveniji in k temu doprinosu je želel prispevati tudi sam. Marsikaj ni šlo po planu, saj so s prijatelji želeli ponudbo narediti bolj finančno dostopno, posledično pa ta z inovacijami iz domačih delavnic tudi ni funkcionirala. Tako so na primer ob poskusu wakeboardanja oziroma deskanja za čolnom ugotovili, da ta ne pluje. Namesto tega so ga prijatelji z gurtnami navezali na ročaj in ga potegnili z invalidskega vozička, pri čemer mu je ob pristanku v vodi potegnilo dol tudi kopalke.

Nino Batagelj pri enem izmed adrenalinskih podvigov
Vir: Facebook Nina Batagelja.

Ideje brez ovir

Kasneje so preizkusili tudi SUP desko, pri čemer si je vesla zvezal in uspešno supal tudi sam. Ob enem takih podvigov po poplavljeni Krki se je znašel tudi v gozdu, ob čemer so ga prevzeli lepi znani občutki nekdanjega užitka v zelenem miru. Ob tem, da se je znašel nekje, kjer ga večina ljudi ne bi niti pričakovala, je občutil dodatno samozadovoljstvo in dobil potrditev, da se ravno zato splača vlagati tak trud. K temu je mnogo pripomogla tudi njegova družba, ki je polna takih idej. Skupaj so tako preizkusili tudi zipline v Planici in vetrovnik v Logatcu. Pri tem je vesel, da lahko tudi drugim, ki se opogumijo za njim, pokaže, da je vse to možno, če imaš le željo. Hkrati vedno poudarja, da če sam nečesa ne zmore, sploh ni nujno, da to velja tudi za druge. Vse, kar moraš storiti je, da prideš in poskusiš. Vsekakor je najlažje že takoj se prepričati v to, da te stvari niso več možne. Po njegovih izkušnjah se je mnogokrat izkazalo prav nasprotno tudi v situacijah, ko so bili obeti zelo slabi in malo verjetni.

Še vedno poln adrenalina, a z ustrezno predpripravo

Kot primer takega optimizma je navedel tudi handbike oziroma ročno kolo. Tega si je želel že na samem začetnem obdobju po poškodbi. Še, ko je rolal na tekmovanjih, so namreč pred njimi startali tekmovalci z ročnim kolesom. Ko je enega izmed njih preizkusil sam, je ugotovil, da stvar ni tako enostavna kot izgleda na prvi pogled in mu je postalo jasno, da so za kaj takega nujni dolgoletni treningi. Kljub temu je poskušal, a mu do predlani ni bilo pretirano všeč, vse dokler ni kupil gorske različice. Sedaj se z njim lahko odpravi tako po gozdu kot po hribih, z njim gre lahko kdor koli s kolesom in naposled pri tem zares uživa. Ima sicer nekoliko električne pomoči, ne pa toliko, da bi delal namesto tebe. Najbolj uživa ob spustih po klancu navzdol, pri kolesarjenju pa vedno obvezno nosi čelado in to priporoča tudi vsem ostalim. Invalidski voziček ni narejen za sile, ki nastajajo pri taki hitrosti, pa tudi, če gre le za 30 km/h. Ne moreš računati na to, da se boš ujel na roke ali da ne bo posredi tudi kakšen robnik, zato je to vsekakor najbolj smotrno, da deluješ preventivno. Dodaja: “Zakaj bi tvegal nekaj, kar lahko povsem enostavno preprečiš?”

Kljub slabim izkušnjam zvrhan koš poguma

S športom se tako še vedno ukvarja, a ne iz vzgiba, da bi bil pri tem prvi in najboljši, temveč zato, ker se rad in ker je to zanj način druženja. Pri tem tudi preizkuša samega sebe, kaj novega se še lahko domisli in zmore v enem dnevu. Pogum za take stvari kljub predhodni slabi izkušnji dobi ravno iz vseh teh manjših poskusov, ki vodijo v večje. Hkrati ničesar ne dela na srečo, temveč se na vse predhodno dobro pripravi. Premisli o možnih posledicah in potem naredi vse, da do nobenih teh posledic ne pride. Je pa mnenja, da nista ne voda ne skala krivi za njegovo nesrečo in se zaradi nesreče vode ne izogiba. Kriv je sam, ker se je v danem trenutku slabo odločil. Ravno zaradi tega se je naučil, da je predhoden premislek vsekakor nujen. In ta je tisti, ki vodi do poguma. Ogromen delež njega pa so tudi prijatelji, ki ga spodbujajo, obenem pa veš, da so to ljudje, ki jim lahko zaupaš in se na njih lahko tudi zaneseš.

Olimpijski bazen
Vir: Marcelo Uva za Unsplash.

Šport kot rekreacija

Nino Batagelj se je že pred poškodbo običajno raje ukvarjal s športi, ki so manj razviti, šele s treniranjem plavanja začel delati z zelo poznanim športom in takim, ki je prisoten tako na olimpijskih kot paralimpijskih igrah. Ob začetku je sicer imel določene ambicije, vendar je ob kategorizaciji ugotovil, da bo to manj dosegljivo. Ob vsakodnevnih treningih v bazenu pa si je še dodatno poškodoval ramena. Zato zase meni, da je “šport v redu, dokler se z njim rekreativno ukvarjaš”. Ko se začneš z njim ukvarjati profesionalno, pa povzročiš telesu kar hude obremenitve, za katere človek ni ravno narejen. Ko vsak dan delaš enake gibe v bazenu ali fitnesu s polno močjo, se poškodbe ne morejo povsem zaceliti nazaj in to se pozna. Zato je po svetovnem prvenstvu ugotovil, da bo cena za borbo med najboljših 6 na svetu ali na paralimpijskih igrah velika. Ni želel žrtvovati svojih rok in samostojnosti za težko osvojljiv cilj. Sam je že imel poškodbo rame, ki je botrovala temu, da se ni mogel presedati, zato se je takrat odločil, da z vsakodnevnimi napori konča in se temu posveča rekreativno. Takrat se je preusmeril v ples ter tudi tam sicer tekmoval in ohranjal nek način treninga.

Od vode se ne more ločiti

Kljub temu pa se od vode nikoli ni ločil. V plavanju je treniral hrbtno disciplino, ki je bila najhitrejša in njemu najbolj pisana na kožo. Ves čas pa ga je zanimalo še, kako je plavati pod vodo. Tako se je začel potapljati z Brankom, ki je že razvijal potapljanje invalidov v Sloveniji. Tako da se v zadnjem času precej posveča temu. Pri tem mu poškodba hrbtenice pravzaprav pomaga pri potapljanju, saj kot tetraplegik ne more upravljati z mišicami okrog pljuč. Zato lahko diha pravilno s prepono in posledično vdihne veliko zraka. Ob tem tudi manj premika telo, kot ga oseba brez oviranosti, ter porabi manj kisika, ko zadrži dih. Zato z veseljem sodeluje na tem področju, kjer jih čaka še mnogo raziskovanja in novosti, drugih ciljev pa (še) nima, čeprav priznava, da je vedno rad prvi v nečemu. Verjamemo, da bomo o prvih in nadaljnjih dosežkih Nina Batagelja še velikokrat slišali, vas pa vabimo, da tudi sami pogumno odkrivate svet.

V ogled priporočamo še

Nazaj