Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Dostopno parkirišče

Dostopni vhodi in prehodi

Dostopna gostinska ponudba

Prilagojene sanitarije

Dodatna dostopna ponudba

Dostopne sprehajalne poti

Popolnoma dostopen nekdanji rudnik.

Muzej je nastal na podlagi dela številnih generacij slovenskih rudarjev in predstavlja zelo zanimiv način sodelovanja med delujočim Premogovnikom Velenje, ki muzej tudi upravlja, Mestno občino Velenje in Muzejem Velenje. Ambicija muzeja je zgodbo o slovenskem premogovništvu približati čim večjemu številu obiskovalcev, ne glede na starostne, gibalne, jezikovne ali kakršne koli druge omejitve. Pri tem pomembno vlogo odigrajo načrtno pedagoško delo z vsemi obiskovalci muzejskih zbirk ter vpliv muzeja na kulturno in turistično podobo Šaleške doline in Slovenije. V delovanju muzeja so ohranjene stare rudarske vrednote – tovarištvo, solidarnost in pomoč, ki pomenijo tudi odnos do obiskovalcev in poslovnih partnerjev. Rudarski pozdrav “srečno” je iskrena želja za prihodnost vseh nas. V muzeju pa deluje tudi najstarejše še delujoče dvigalo v Sloveniji. Gre za originalno rudniško dvigalo, ki je rudarje v podzemlje prevažalo že leta 1888.

V Muzeju premogovništva Slovenije so se neizmerno potrudili, da vsem obiskovalcem omogočijo popolno dostopnost in prilagojenost prostorov, zaradi česar lahko povsem uživamo v ogledu muzeja brez ovir. Ogled Muzeja premogovništva Slovenije vam vsekakor priporočamo – ne samo zaradi dostopnosti in prilagojenosti, tudi zaradi zanimivosti, ki jih sam muzej ponuja svojim obiskovalcem. Pri tem pa je zaposlenim resnično v interes, da omogočijo ogled muzeja tudi vsem gibalno oviranim obiskovalcem, prav tako se prilagodijo dodatnim posameznim željam. Srečno in pa vljudno vabljeni!

Dostopno parkiriščeInvalidne osebe lahko dostopajo do muzeja čez vhod z rampo, ki vam jo jo odprejo na podlagi invalidske kartice. Lahko pa parkirate tudi zunaj, pred rampo, na velikem asfaltiranem parkirišču.
Dostopen vhodVhod v muzej je dostopen s pomočjo klančine, ki je lepo prevozna in na obeh straneh zaščitena z ograjo. Notranjost muzeja je v celoti dostopna s klančinami. Dostopni sta recepcija in kavarna, prav tako pa tudi “zunanji” del muzeja. Le en del ni dostopen, in sicer zaradi stopnic, vendar so tu le občasne razstave. Ogledate si lahko tudi “knapovsko” stanovanje. Tudi vhod v drugi del muzeja, ki vodi 200 m v podzemlje v rudarski jašek, je prilagojen in dostopen, vendar s pomočjo spremljevalca, in sicer zaradi klančine pred vstopom v “kletko”, ki nas popelje v podzemlje, saj je klančina kar strma. V eno kletko gresta lahko le ena oseba na invalidskem vozičku in en spremljevalec. V malo več kot v minuti se v majhni kletki spustite 200 m v globino, zato v primeru klavstrofobije, straha pred temo ipd. svetujemo premislek.
Prilagojene sanitarijeTudi sanitarije so prilagojene in sicer imajo kar 2 invalidski stranišči – po enega na moški in ženski strani. Sanitarije so manjše, vendar se dajo vrata odpirati bodisi na zunanjo bodisi na notranjo stran, s čimer dobimo več prostora.
Dostopna kavarna ali restavracijaV Muzeju premogovništva Slovenije v najgloblji jedilnici na Slovenskem za vas pripravijo tudi rudarsko malico. Prostor v rudniku pripravijo za invalide tako, da iz njega odstranijo klopi. Prav tako pa se v muzeju nahaja tudi dostopna kavarna.
Dodatna dostopna ponudbaMuzejska trgovina. V muzeju se nahaja tudi maketa muzeja, namenjena slepim in slabovidnim, kjer si preko otipa lahko predstavljate postavitev muzeja. V rudniku omogočajo izposojo dveh navadnih invalidskih vozičkov, ki ju muzej izposoja vsem tistim, katerim je ogledna pot predolga in preveč zahtevna. Prav tako imate možnost, da se del poti popeljete z vlakcem, vendar ta ni prilagojen gibalno oviranim. Omogoča pa vožnjo tistim, ki se lahko nanj presedete, muzej pa vam invalidski voziček pelje z vlakcem (mora se razstaviti). Skupinam invalidov tega žal ne omogočajo, zgolj posameznikom.
Dostopne sprehajalne potiDo kletke in po samem rudniku so speljane tirnice za vagon, vendar to ogleda ne ovira. Najbolj ugodno je, če se vozite z invalidskim vozičkom med tirnicami. Pot je ves čas brez arhitektonskih ovir, vsepovsod so postavljene klančine, pot je narejena iz betonskih plošč. Nekateri predeli v rudniku so ožji. Tisti, ki si želi in mu to dopušča tudi njegov dovolj ozek invalidski voziček gre lahko po tej poti naprej skozi rudnik. Vse ostale pa vabimo, da uporabijo drugo pot, ki je dovolj široka.

ZA VEČ INFORMACIJ

Kako do nas

Dodatna ponudba

Aufzugi” in skok čez kožo.

V nekdanjem rudniku je predstavljenih več zanimivih scen iz življenja in dela rudarjev. Predstavljena je bogata centralna zbirka slovenske tradicije premogovništva, kjer si v spremstvu vodičev lahko pogledate razvoj premogovništva od prvih najdb premoga do svetovno znane Velenjske odkopne metode – kakor delajo rudarji še danes. Predstavljena je tudi zgodovina Premogovnika Velenje, seznanili pa se boste s knapovskim stanovanjem izpred leta 1930 in s tem spoznali bivanjsko kulturo »knapov« pred 100 leti. Spoznali boste »aufzuge« v Črni garderobi, kopalnico, legendo o skoku čez kožo, galerijo v Beli garderobi in muzejsko trgovinico.

Skok čez kožo izvira iz 16. stoletja, ko so v čeških in slovaških rudnikih uvedli svečano sprejemanje novincev. Bolj ali manj po starih običajih ga ohranjajo ponekod v Evropi (Avstrija, Češka), v Sloveniji pa na Naravoslovnotehniški fakulteti ob sprejemu diplomantov montanistike in geotehnologije v rudarski stan in v Velenju. Osnova običaja je bila včasih in je še danes sprejem novincev med stare rudarje. Po prvotnem običaju so novinci morali preskočiti rudniški jašek. Ko so odprtine jaškov postale preširoke, je skok čez jašek zamenjal skok čez kožo. Koža je kos telečjega usnja z jermenom in pasovi, ki ga je imel rudar pripasanega tako, da mu je pokrival zadnjo plat. Po drčah se je na njem spuščal v jamske prostore in ga varoval pred vlago.

Danes pridejo novinci, oblečeni v rudarske uniforme, na sprejem v gosjem redu kot spomin na ozke jamske hodnike. Skok opravijo tako, da stopijo na sode, pred katerim dva starejša člana skupnosti držita kožo, povedo svoje generalije in geslo, odgovorijo na morebitna vprašanja vodje ceremoniala, izpijejo vrček piva in skočijo s soda k svojemu botru. Novinec dobi s skokom čez kožo svojega botra, zaščitnika, ki mu svetuje pri delu in v življenjskih stiskah. Ko vsi novinci opravijo skok, dajo svečano zaobljubo, da bodo pošteno opravljali svoj poklic in spoštovali tradicije stanu. Mlajši generaciji šolajočih rudarjev predajo ključ in svetilko, nato izpijejo vrčke s pivom in vzkliknejo: “Naj živi nam večno, naš rudarski Srečno!”
“Srečno” in dobrodošlico v rudarskem stanu jim s krepkim stiskom roke zaželijo starejši rudarji, ki jih tako sprejmejo medse. Uradni del sprejema novincev je tako sklenjen, začne se veselo druženje, ki ga starejši izrabijo predvsem za obujanje spominov.

Neomajna vera v medsebojno pomoč je med rudarji vir moči za premagovanje strahu pred skrivnostnimi silami podzemlja in vez, ki daje poklicu poseben čar. Rudarski pozdrav je “srečno” in, če kje, je potrebna sreča v rudarstvu. Sreča, da rudo najdeš, in sreča, da se zdrav vrneš iz jame.