Posvet na gradu Cmurek: Kako (po)ostati del skupnosti?
Predstavnica Zavoda Brez ovir Nataša Kovačič se je udeležila strokovnega posveta na gradu Cmurek z naslovom Kako (po)ostati del skupnosti?, na katerem je beseda tekla o dezinstitucionalizaciji, udeležil pa se ga je tudi minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac.
V Muzeju norosti na gradu Cmurek je pod častnim pokroviteljstvom predsednika vlade Republike Slovenije dr. Roberta Goloba potekal posvet, na katerem so sodelujoči iskali odgovore na pereče vprašanje, kaj moramo kot družba, skupnost in posamezniki storiti, da bomo ustvarili pogoje za življenje v skupnosti za vse – za primere, ko smo začasno ali trajno ovirani, bodisi kot otroci, odrasli ali starostniki. Posveta so se udeležili uporabniki in ponudniki storitev dolgotrajne oskrbe oz. osebne asistence, predstavniki občin, CSD-jev, nevladnih organizacij ter ostala zainteresirana javnost.
Na gradu Cmurek tudi minister za solidarno prihodnost
Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je na posvetu sporočil: »Zastavili smo si, da v prihodnjih 10 letih poskrbimo za preoblikovanje vseh posebnih socialno varstvenih zavodov, CUDV-jev in VDC-jev. To je osnovni cilj strategije, konkreten, velik in jasen, predvsem, da poskrbimo za tiste, ki so trenutno v enotah, večjih od 24 uporabnikov. Živimo v državi, ki je uvrščena med bolj institucionalizirane; presenetilo me je, da je čas trajanja institucionalne namestitve v povprečju 13 let, v primeru CUDV-jev pa je to povprečje celo 20 let. Tako da gremo skupaj na pot dezinstitucionalizacije oz. gibanja v skupnosti za vse.«
Demokratična družba predpostavlja, da smo vsi ljudje vključeni v družbo in imamo enake možnosti sodelovanja oz. udeležbe v skupnosti ter da lahko odločamo o lastnem življenju. Z zaskrbljenostjo pa ugotavljamo, da je danes v Sloveniji več kot 4000 odraslih državljanov, ki zaradi prirojene ali pridobljene oviranosti potrebujejo podporne storitve, nameščenih v zavode za dolgotrajno oskrbo.
Podporne storitve v skupnosti
Dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti, je pojasnila: »Kaj storiti, kako pomagati, kje mi kot skupnost potrebujemo podporo? Pri spoznavanju potreb, pri zagotavljanju informacij o pravicah, razpoložljivih storitvah, novih storitvah, ki jih bo še treba razviti, pri zagotavljanju infrastrukture. Kot delujoča, živa in tudi živahna skupnost, odprta za učenje in nova znanja, nujno potrebujemo strokovne delavce v skupnosti, ki nas bodo podprli in tako prispevali k uresničevanju dezinstitucionalizacije, preprečevanju institucionalizacije, izgorevanja in odpravi nehumanih pogojev. Vemo, kako pomembna je strokovna podpora v kraju, kjer živimo. Naš cilj je ustvarjanje pogojev za vse v naši skupnosti, ko smo v stiskah, težjih življenjskih situacijah in tudi za primere, ko smo začasno ali trajno ovirani.«
Konvencija o pravicah ljudi z oviranostmi, ki jo je Slovenija ratificirala že leta 2008, je jasna, kakor tudi Smernice Združenih narodov za dezinstitucionalizacijo, in sicer da je institucionalizacija v nasprotju s pravico ljudi z oviranostjo do neodvisnega življenja in vključenosti v skupnost. Te osebe potrebujejo individualni načrt za njihovo posebno življenjsko situacijo in okolje, ki jim bo omogočilo občutek doma ter podpiralo njihovo samostojno življenje. Pri tem je najpomembnejša organizacija in izvedba podpore na domu.
Nataša Kovačič iz poslovne enote Zavoda Brez ovir v Mariboru dodaja: »Glavna podporna storitev za samostojno življenje v skupnosti je osebna asistenca, ki uporabnikom omogoča podporo pri vsakdanjih opravilih, komunikaciji in mobilnosti, zato želimo, da se ta način nudenja pomoči razširi, ne pa, da se obseg te pomoči krči. Z organiziranjem podpore v skupnosti oz. v kraju bivanja se bomo naučili živeti skupaj in poskrbeti za vključenost vseh uporabnikov v družbo. Vsak od nas kdaj potrebuje pomoč skupnosti, zato je za skupno dobro vseh najbolje, da to pomoč dobimo tam, kjer živimo.«