Mobilnostna revščina: 60.000 Slovencev brez dostopa do prevoza
Odvisnost od osebnih avtomobilov in s tem povezani visoki izdatki za osebno mobilnost botrujejo visoki ranljivosti ljudi, da jih prizadene mobilnostna revščina. V Sloveniji je po ocenah raziskovalcev približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev.
Raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, okoljske organizacije Focus in Urbanističnega inštituta RS so na pobudo ministrstva za okolje, podnebje in energijo ter ministrstva za naravne vire in prostor v okviru projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji oblikovali definicijo prevozne revščine, določili kazalnike za njeno merjenje, raziskovali njene socialne vidike in ranljive skupine ter ugotavljali ustreznost mreže sistema javnega prevoza v Sloveniji.
Vodja projekta dr. Matej Gabrovec z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU pojasnjuje: »Prevozna revščina ni nov pojav in je že prisotna v Sloveniji, čeprav smo jo v okviru projekta prvič sistematično obravnavali. Podvrženi so ji tisti, ki živijo pod pragom revščine in hkrati nimajo dostopa do zadovoljive ponudbe javnega prometa. Pri njih pride do tako imenovanega prisilnega lastništva avtomobila, zaradi katerega za mobilnost porabijo velik del prihodka. Slovenija je v vrhu EU glede na delež izdatkov gospodinjstev za prevoze. V povprečju zanje namenimo 21 % naših izdatkov, predvsem za nakup avtomobila, goriva in vzdrževanje, s tega vidika pa je država v kontekstu zelenega prehoda zelo ranljiva.«
Mobilnostna revščina med prebivalci z oviranostmi
Analiza ranljivih skupin znotraj projekta je pokazala, da je v Sloveniji veliko skupin prebivalstva z različnimi oviranostmi, ki jih slaba dostopnost do storitev močno prizadene, zlasti če nimajo svojega osebnega avtomobila. Izpostavljeni so bili starejši, invalidi, tujci, romska skupnost, pacienti in revni zaposleni, kot še posebej ranljive pa so bile med njimi prepoznane ženske. Če te osebe živijo na podeželju s slabo organiziranim javnim prevozom, se njihova ranljivost dodatno poveča, so izpostavili raziskovalci.
Marjeta Benčina iz okoljske organizacije Focus izpostavlja: »Videli in slišali smo ogromno zgodb ljudi, ki so zaradi neustreznih prevoznih možnosti socialno izključeni. Ker ne morejo voziti ali si privoščiti osebnega avtomobila in tako dostopati do ključnih storitev, se vrtijo v začaranem krogu socialne prikrajšanosti, iz katere se težko izvijejo. Urejen javni prevoz in ustrezen sistem prevozov na podeželju bi pomenila ogromno za njihovo integracijo v družbo in s tem višjo kakovost bivanja. Pri načrtovanju prometnih ukrepov moramo imeti te skupine ljudi vedno v mislih in organizirati vključujoč prevoz za vse.«
Dostopnost javnega prevoza
Urejen javni prevoz je ključen ukrep za reševanje težav mobilnosti večine prebivalstvenih skupin, zato so se raziskovalci poglobili v dostopnost postajališč in ustrezno pogostost prevozov ob različnih dnevih v tednu v medkrajevnem in mestnem avtobusnem prevozu ter z vlakom. Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj.
Najslabša dostopnost javnega prevoza je v posavski statistični regiji (39 %), sledijo pomurska regija (37 %), primorsko-notranjska regija (37 %) in jugovzhodna Slovenija (34 %).
Spodbuda za raziskovanje prevozne revščine se je pojavila po napovedi uvedbe trgovanja z emisijskimi kuponi na področju stavb in prometa na EU ravni. Stalna rast cen goriv in vozil imata negativne vplive na blaginjo prebivalstva, za zaščito najranljivejših pa je Evropska unija ustanovila Socialni sklad za podnebje. Trenutno države članice načrtujejo ukrepe za zmanjšanje in preprečevanje prevozne in energetske revščine, ki jih bodo financirale iz tega sklada.