Miha Jakopin: »Treba je le malo truda in dobre volje«
Miha Jakopin je od rojstva naprej slep, njegova žena Simona pa je slabovidna. Čeprav se oba soočata z izgubo vida, sta skupaj ustanovila glasbeni Duo SIMI in posnela več kot 30 avtorskih skladb. Kako jima je to uspelo, nam je Miha Jakopin razkril v intervjuju.
Glasbeni Duo SIMI je plod umetniškega ustvarjanja dveh navdihujočih oseb, ki dokazujeta, da fizična oviranost ne igra večje vloge v njunem življenju. Miha Jakopin je glasbeni navdušenec že od otroštva, svoje sanje o nastopanju na glasbenih odrih pa je uresničil skupaj s svojo ženo Simono pred desetimi leti. Obenem je tudi predsednik Kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih (KPŠRD) »Karel Jeraj«, ki deluje na področju invalidskega varstva za slepe in slabovidne v Republiki Sloveniji.
Pozdravljeni! Čeprav ste od rojstva naprej slepi, vas slepota prav nič ne ovira, saj se izredno aktivno udejstvujete v javnem življenju. Z ženo sta ustanovila glasbeni Duo SIMI in izdala dve zgoščenki, rada ustvarjata glasbo ter nastopata na različnih odrih. Kaj vas je navdušilo za glasbeno ustvarjanje?
Glasba me spremlja že od otroštva. Bil sem pravi zbiralec plošč in kaset. Obiskoval sem osnovno šolo Zavod za slepo in slabovidno mladino, danes center IRIS, in že v tretjem razredu sem se vpisal h krožku harmonike in kasneje tudi k šolskemu ansamblu. Nadaljeval sem dve leti z učenjem klavirja in tako dobil osnovno znanje, ki sem ga z leti nadgrajeval z vsakodnevnimi vajami doma.
V društvu KPŠRD »Karel Jeraj« sem aktiven član, trenutno tudi predsednik društva, v katerem deluje kulturna skupina Optimisti, ki predstavlja predvsem dela slepih in slabovidnih avtorjev. Tu se mi je prvič porodila misel, da bi poleg poezije bila predstavljena tudi kakšna glasbena točka in tako sem napisal bolj za hec svojo prvo skladbo. Nato sva se s soprogo brez nekih pričakovanj prijavila na natečaj za neuveljavljene glasbenike na eno od komercialnih televizij in bila poklicana, da prideva predstavit svojo skladbo.
Tu sva spoznala pravega človeka in kmalu posnela prvi dve avtorski skladbi. Sedaj teče že deseto leto. Od tu dalje pa praviva, da sva Duo SIMI. Do sedaj je za nama posnetih več kot 30 avtorskih skladb in v pripravi sta trenutno dve novi. Iz prvega albuma pa sva za naslovno skladbo »Za vse ljudi« posnela še video spot.
Naslovna skladba vašega novega albuma pa nosi naslov Kakor eno, besedilo je napisal vaš prijatelj, znani gledališki igralec in režiser Roman Končar. O čem govori ta skladba? Kakšne tematike besedil sicer izbirate?
Drži! Gre za čisto ljubezensko besedilo, v katerem Roman mene in mojo Simono vidi kakor eno. Glasba je najin skupen hobi, skupaj preživiva dan, njene oči so tudi moje, čeprav tudi Simona zelo slabo vidi in res lahko rečeva, da sva kakor eno. V večini so moja besedila ljubezenska oziroma poizkušam napisati bolj vesela in pozitivna besedila. Ker pa življenje včasih prinese tudi bolj grenke trenutke, se kdaj najde tudi bolj resna vsebina. Nimam se za nekega strokovnjaka kot pisca besedil, zato sva že sodelovala še z drugimi, tudi najinimi prijatelji. Sam raje naredim glasbo na že napisano besedilo. Če pa pride ideja, jo zapišem in čez čas se le rodi nov tekst.
Vaša žena Simona ima ravno tako dolgotrajno okvaro vida, saj je že od malih nog slabovidna. Kje in kdaj sta se spoznala? Kaj je vajin recept za uspešno skupno partnersko življenje?
Ja, Simona prihaja iz Nove vasi pri Markovcih, to je pri Ptuju, jaz sem Ljubljančan in najina veza se je začela na Visokem nad Škofjo Loko na Tavčarjevi domačiji, kjer sva se oba udeležila poletnega tabora za slepe in slabovidne. Če obstaja kakšen recept, ne vem, vem pa, da se morata partnerja spoštovati, si zaupati in pomagati drug drugemu. Pri naju je sigurno tako, kar ne zmore Simona, naredim jaz ali obratno. Zaradi najine slepote oziroma slabovidnosti pa za kakšno narejeno stvar potrebujeva kakšno minuto več kot polnočuteči ljudje, brez kakšne pomoči tretje osebe pa tudi ne gre.
V prostem času se redno udeležujete planinskih pohodov v okviru akcije GOGO (Gibalno ovirani gore osvajajo), ki jo organizira Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z različnimi invalidskimi organizacijami. Lani ste osvojili Triglav, letos ledenik Breithorn (4164m) v Švici. Kako zahtevni so ti pohodi za vas? Ste imeli kdaj kakšne težave z vzponi?
Oba s soprogo sva člana odbora Odločen korak, ki združuje slepe in slabovidne planince. Z inPlanincem sodelujemo od leta 2020, ko smo začeli akcijo Slepi in slabovidni po slovenski planinski poti, ki smo jo zaključili lani v septembru na Debelem rtiču z zadnjim odtisnjenem žigom. Z rednimi pohodi, ki jih je bilo do sedaj že več kot 140, pridobiš kondicijo, pridobiš zaupanje in dokažeš sebi in drugim, da z nekaj truda marsikaj zmoremo tudi invalidi.
V visokogorju je res potrebna koncentracija, treba je poslušati svojega spremljevalca in medsebojno zaupanje je bistvenega pomena. Zase bi rekel, da me še nikoli ni bilo strah. Rečem pa lahko, da je posebno navdušenje in veselje stati na vrhu Triglava oziroma 4-tisočaka, saj tu ni le kondicija, gre za redkejši zrak in je hoja zelo otežena, zato imajo posamezniki lahko težave in te višine ne zmorejo. Sam sem nato ponosen, da sem uspel priti na vrh.
Ste predsednik Kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih »Karel Jeraj«, ki deluje na področju invalidskega varstva za slepe in slabovidne v Republiki Sloveniji. Katere so glavne dejavnosti društva, kako najbolj učinkovito pomagate osebam z okvaro vida?
Že samo ime pove, da nas združujeta šport in kultura. Trenutno res prednjači planinstvo, sicer pa so dejavni šahisti, kegljači in igralci govorečega pikada in namiznega tenisa za slepe. Redno se udeležujemo raznih kulturnih prireditev, tudi sami povabimo znane osebnosti, organiziramo predavanja, tečaje in ekskurzije. Kot sem že zgoraj omenil, da na društvu deluje kulturna skupina Optimisti, ki ob priložnostih pripravi kratek program oziroma se na vabilo z veseljem odzove. Trudimo pa se izboljšati naše delovanje ter slepim in slabovidnim omogočiti čim več dnevnih aktivnosti. Lahko rečem, da nam ni dolgčas.
Kako ocenjujete dostopnost slovenskih krajev in javnih storitev za osebe z okvaro vida? Kako pa je z digitalno dostopnostjo? Kje bi želeli še izboljšave?
Z leti se te stvari izboljšujejo, je pa res, da si vsi želimo izboljšav na vseh področjih. Verjamem, da so prilagoditve bolj vidne v večjih mestih, da mogoče na manjše kraje oziroma vasi malo pozabljamo. Tudi tehnični pripomočki se izboljšujejo, nam omogočajo večjo dostopnost, vendar včasih prihaja tudi do kakšnih težav, sploh v primerih, kadar gre za bolj vizualne oziroma grafične zadeve. Prav tu, pri objavljanju člankov in fotografij na najino spletno stran prihaja do težav in tu po navadi potrebujem pomoč.
Kaj bi na podlagi vaših življenjskih izkušenj svetovali osebam, ki se v življenju soočajo z določeno oviranostjo?
Treba je le malo truda in dobre volje. Ne smeš se smiliti sam sebi in čakati doma na kavču, da bo kdo prišel in ti pomagal. Prvi korak moraš narediti sam. Zase lahko rečem, da imam zelo polno življenje, da sem aktiven, da se trudim in zato mi ni nikoli dolgčas, tudi od letošnjega januarja, ko sem nastopil z redno upokojitvijo.
Laura Resnik