Ivan Vidmar: »Je to res strokovna komisija?«
Ivan Vidmar iz Zagorja ob Savi je zaradi težke poškodbe možganov od svojega 20. leta dalje odvisen od pomoči drugih. Živi s 75-letno materjo Stanko, v prostem času pa najraje igra šah. Preberite intervju z Ivanom, v katerem razkriva izzive, s katerimi se sooča.
Uporabnik Ivan Vidmar je pred dvema letoma vložil vlogo za povečanje števila ur osebne asistence (OA), po obisku strokovne komisije pa se je zgodilo nasprotno od pričakovanega, Vidmarju so 30 ur asistence odvzeli. Odvzem njegovih ur osebne asistence je postal medijsko odmeven primer, na podlagi katerega so številni prepoznali pomanjkljivosti nove ureditve ocenjevanja. Zatem je čez čas po ponovnem ocenjevanju prejel dobre novice: komisija mu je vrnila nazaj 30 ur. Šahovski navdušenec Ivan nam je v pogovoru zaupal, kaj se je takrat dogajalo.
Pred dvema letoma ste zaradi slabšanja vašega zdravstvenega stanja vložili vlogo za povečanje števila ur osebne asistence (OA), po obisku strokovne komisije z Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo pa ste prejeli odločbo za manjši obseg števila ur. S prvotnih 60 ur na teden so vam število ur OA zmanjšali na 30 ur tedensko. Kaj se je takrat dogajalo?
Lahko si mislite, kaj se je dogajalo. Bili smo šokirani vsi, jaz, moja mami in moj osebni asistent. Predvsem moja mami je obrnila pol Slovenije, da je uspela opozoriti na naš problem in doseči, da so mi ure potem vrnili. Saj je moja mami tudi srčna bolnica. A srečen sem, da imam takšnega asistenta, ki je vedno pripravljen pomagati. Pomagala pa sta mi tudi moj osebni zdravnik in direktorica VDC-ja Špela Režun.
Naj vam povem, kako je to izgledalo. Dve mlade deklice so se usedle na stol in me spraševale. Mami sploh niso pustile do besede. Nič niso rekle, da naj pokažem, kako kakšno stvar naredim. Potem pa so napisale, da saj imam kar nekaj invalidskih pomagal. Ja, res jih imam, a da jih lahko uporabljam, rabim nekoga, ki mi pri tem pomaga. Je to res strokovna komisija?
Odvzem vaših ur osebne asistence je postal medijsko odmeven primer, na podlagi katerega so številni prepoznali pomanjkljivosti nove ureditve ocenjevanja. Javno opozarjanje na nepravilnosti ni enostavno, vendar vam je uspelo zbrati dovolj poguma. Kako ste to doživljali?
Vesel sem, da je moja mami super, da zna uporabljati računalnik in da se zna pogovarjati. Tako je lahko novinarjem vse lepo povedala. Potrebujem veliko fizične pomoči pri vsem, mami je pa srčna bolnica, ki je imela tumor na srcu, zato se lahko kmalu spet zgodi, da gre v bolnico, midva pa nimava nobenega sorodnika, sama sva. Imava pa to srečo, ker imava zdaj takšnega osebnega asistenta, ki zna pomagati. Vsi skupaj smo to doživljali zelo stresno. Bali smo se, ali mi bo uspelo dobiti nazaj ure. Tisto čakanje, ko ne veš, kaj bo, je težko.
Zatem ste čez čas po ponovnem ocenjevanju prejeli dobre novice: komisija vam je vrnila nazaj 30 ur, tako da imate sedaj spet na voljo 60 ur OA. Lahko opišete, kako je to potekalo?
To je potekalo na podlagi naše pritožbe in obiska druge komisije. Po vložitvi pritožbe sta k nam prišla en moški in ženska iz komisije, ki sta bila bolj strokovna. Ta dva sta pa želela videti, kako hodim, kako grem na stranišče, kako se prestavim na posteljo idr. Ko sem vstal s stola, mi je moški rekel, da bi zdaj torej rabil nekoga, ki bi mi pripeljal hojico do kavča in mi pomagal pri uporabi teh pripomočkov, saj sam ne zmorem. Imam kar nekaj ortopedskih pripomočkov, ampak potrebujem nekoga zraven, da jih sploh lahko uporabljam.
Ko sem kasneje po obisku druge komisije dobil klic, da je naši pritožbi ugodeno, smo si takrat končno oddahnili. Rekli so, da je zelo redko, da kdo dobi nazaj ure.
Sedaj polovico ur OA porabite v varstveno delovnem centru, polovico pa za pomoč osebnega asistenta, ki vam v domačem okolju pomaga pri vsakdanjih opravilih. Za vas pa še vedno preostanek dneva skrbi tudi vaša 75-letna mati Stanka, saj potrebujete pomoč pri presedanju, oblačenju, osebni negi, uporabi stranišča idr. Bi torej dejansko potrebovali še več ur OA?
Morda bi potreboval dodatnih 10 ur za rezervo, če bi mami morala ponovno v bolnico. Pa saj si na to ne upam niti pomisliti. Naj še povem, da si življenja brez osebnega asistenta Gorana in VDC-ja Zasavje ne znam več predstavljati.
Zaradi težke poškodbe možganov ste od svojega 20. leta dalje odvisni od pomoči drugih. Kaj bi svetovali osebam z oviranostmi, ki so se podobno kot vi znašli v takšni življenjski situaciji?
Nikomur si ne upam svetovati, saj če ne bi imel tako vztrajne mame in mentorjev v VDC-ju, danes ne bi popolnoma nič hodil. Lahko pa rečem, da naj ne obupajo, temveč vztrajajo in še enkrat vztrajajo.
Prosti čas najraje preživljate tako, da igrate šah, pri čemer ste tudi zelo uspešni. Prejeli ste namreč že več priznanj oz. medalj na šahovskih tekmovanjih. Kdo vas je navdušil za šah in zakaj je to še vedno vaš najljubši konjiček? Imate kakšno posebno strategijo?
Za šah me je navdušil moj oče. Naj se malo pošalim, mami mi pravi, da sem pri šahu ostal zato, ker sem po naravi len za gibanje. Sem pa srečen, da mi je to ostalo po takšni nesreči, saj sem bil 6 tednov v komi.
Poleg šaha pa ste tudi velik športni navdušenec, saj redno in z velikim veseljem spremljate vse športe, še posebej pa ste se razveselili olimpijskih iger, ki trenutno potekajo v Parizu. Kateri šport vam je najbolj pri srcu in zakaj? Morda navijate za kakšnega posebnega športnika?
Po televiziji rad spremljam vse športe, še posebno pa imam rad nogomet. Še vedno navijam za Hajduk in poleg Slovenije tudi za Hrvaško. Moj mentor v VDC-ju se dostikrat poheca in mi zato včasih pravi kar hrček.