Gašper Kalajžič: »Telesna oviranost ne sme biti ovira za uresničitev ciljev« - Brez ovir

Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Gašper Kalajžič: »Telesna oviranost ne sme biti ovira za uresničitev ciljev«

gašper kalajžič
Gašper Kalajžič je študent uprave, športnik in ljubitelj metal glasbe. Vir: osebni arhiv

Gašper Kalajžič je mlad študent, ki kljub mišični distrofiji živi polno in aktivno – trenira hokej na električnem vozičku, študira upravo in biva samostojno v študentskem domu v Ljubljani. V intervjuju razkriva, kako je našel svojo športno strast in kako se spoprijema z vsakodnevnimi izzivi študentskega življenja.

Ena osrednjih Gašperjevih strasti je hokej na električnih vozičkih – dinamičen ekipni šport, ki zahteva spretnost, hitre reakcije in dobro taktiko. Z njim se je prvič srečal v srednji šoli, danes pa že 4 leta trenira pri ljubljanski ekipi »The Trouble Makers«. Poleg športa pomembno mesto v njegovem življenju zavzema glasba – predvsem metal, za poslušanje katerega se je navdušil že v otroštvu prek računalniških iger. Gašper Kalajžič z veliko iskrenosti in odločnosti deli svojo zgodbo, ki dokazuje, da telesna oviranost ni ovira za doseganje ciljev in da je z vztrajnostjo mogoče doseči marsikaj.

Hokej na invalidskih vozičkih je ekipni šport, prilagojen osebam z gibalnimi ovirami, ki uporabljajo električne vozičke. Gre za zelo dinamičen in taktičen šport, ki se igra v dvorani na ravni površini. V Sloveniji hokej na vozičkih organizira ekipa »The Trouble Makers« v BTC dvorani, kjer zdaj redno treniraš. Kako si prvič prišel v stik s hokejem na vozičku in kako potekajo vaši treningi?

S hokejem na invalidskih vozičkih sem se srečal v Ciriusu Kamnik pred nekaj leti, ko sem obiskoval srednjo šolo in bival v Ciriusu. Igralci so me povabili, da se jim kdaj pridružim na treningu. Igra mi je bila takoj všeč, saj je gibanje po igrišču zelo dinamično in hitro. Sedaj hokej treniram že 4 leta. Trening poteka enkrat tedensko, a želel bi si, da bi potekal vsaj dvakrat na teden. Igram v obrambi. Namesto hokejske palice uporabljam križ, ki je pritrjen pred zaščito za noge.

Včasih si treniral boccio (dvoransko balinanje) – kaj te je najbolj pritegnilo pri tem športu in zakaj si se kasneje odločil za spremembo, hokej na vozičkih?

Ko sem zaključil osnovno šolo v Ribnici, sem se odločil šolanje nadaljevati v Kamniku. V Ciriusu je bila takrat boccia zelo priljubljena športna disciplina. Vzgojitelji so me nagovorili, naj poskusim in tako sem začel trenirati. Bil sem tudi državni prvak v svoji kategoriji. Pri bocci moraš biti zelo natančen, saj je potrebno čim bolj točno nastaviti rampo, po kateri spustiš boccio čim bližje belemu balincu in tako, da nasprotniku zapreš pot.

intervju
Gašper (desno) je postal tudi zmagovalev turnirja v bocci. Vir: Društvo distrofikov

Za spremembo sem se odločil, ker imam raje hitrost, pa tudi pogojev za treniranje boccie nisem več imel. Potreboval bi svojo rampo in boccie, kar je povezano z velikimi finančnimi sredstvi. Mogoče se za to odločim kdaj pozneje. Za hokej na vozičkih pa sem se odločil zato, ker je veliko bolj dinamičen in hitrejši od boccie.

Kot študent uprave si iz rojstnega kraja Ribnice nato prišel v Ljubljano, kjer živiš v študentskem naselju. Kako bi opisal svoje izkušnje bivanja v študentskem domu – s kakšnimi izzivi se soočaš in kaj ti je pri tem načinu življenja najbolj všeč? Se počutiš kot enakovreden član študentske skupnosti in širše družbe?

Študentski dom, kjer bivam, je prilagojen. V sobi imam tudi prilagojeno posteljo, sobno dvigalo za premeščanje. V domu imam dobre pogoje, imam tudi osebne asistente, ki mi pomagajo. Brez njih si tega ne bi mogel omisliti. Že sama selitev v študentski dom je bil izziv. Naenkrat si sam odgovoren za svoje življenje. Vse si moraš sam organizirat.

Organizirati je potrebno prevoz, misliti, kaj skuhati, kaj potrebujem iz trgovine … Postal sem bolj samostojen, med študenti v domu in na fakulteti se dobro počutim. Ljubljana je za invalide na vozičkih veliko bolj dostopna, kot pa kakšni manjši kraji, npr. Ribnica. Lahko grem na razne koncerte, v kino, javni prevoz je tudi dostopen.

kataklysm
Gašper in Maurizio Iacono, pevec kanadske death metal skupine Kataklysm. Vir: osebni arhiv

Si tudi velik ljubitelj metal glasbe, saj obiskuješ veliko koncertov te zvrsti, ki se odvijejo v Sloveniji – kako si se navdušil nad tem žanrom in kateri koncert ali bend ti je ostal najbolj v spominu?

Nad metal glasbo sem se navdušil predvsem zaradi računalniških igric »Need for speed«, kjer je bilo vključeno ogromno metal skladb. Všeč mi je zaradi melodij, ki so drugačne od ostalih glasbenih zvrsti. Bolj redno sem začel poslušati to vrsto glasbe pred nekaj leti. Obiskal sem že kar nekaj koncertov – v spominu mi je najbolj ostal koncert skupine Rammstein, ki je bil v Budimpešti leta 2023 ter lansko leto, ko je bil koncert v Celovcu. Trenutno bi si najbolj želel videti v živo skupino Kanonenfieber. Ko bodo imeli nastop v kakšni sosednji državi ali pa morda celo v Sloveniji, ga sigurno ne bom zamudil.

Zakaj si izbral študij na fakulteti za upravo in kakšne cilje imaš na tem področju?

Študij na fakulteti za upravo sem izbral zaradi želje po večji razgledanosti. Prvotna izbira je bila sicer fakulteta za računalništvo in informatiko, vendar sem ugotovil da bi bil ta študij zame prezahteven. Moj cilj je diplomirati na področju uprave in si poiskati zaposlitev v tej smeri, kjer bi delal na računalniku. Javna uprava je širok pojem in upam, da mi uspe najti primerno zaposlitev v Ljubljani.

Kaj te v vsakdanjem življenju najbolj motivira in kaj bi svetoval drugim mladim, ki se soočajo s telesnimi oviranostmi?

Telesna oviranost vsekakor ne sme biti ovira za uresničitev ciljev, ki si jih postavljam. Uspešno želim dokončati študij in ostati čim bolj samostojen. Mladim svetujem, da se skušajo normalno vključevati v vsakdanje življenje.

Nazaj