Domen Kaiser: »Drug od drugega se največ naučimo in tako skupaj napredujemo«

Domen Kaiser je mlad Korošec s cerebralno paralizo, ki živi v Ljubljani, kjer je doštudiral socialno delo, zdaj pa je prostovoljno aktiven v različnih društvih. Rad motivira tako sebe kot tudi vse, ki se soočajo s težkimi življenjskimi okoliščinami.

V intervjuju nam je Domen Kaiser razkril, da se zavzema za čim boljši družbeni položaj ter pridobitev pravic, možnosti in priložnosti vseh posameznikov, ne glede na stopnjo ali vrsto ovire. Zaradi svojega zrelega pogleda na svet je nedvomno navdih vsem, saj ga gibalna oviranost ne odvrača od aktivnega preživljanja svojega časa. Vsak trenutek izkoristi za izobraževanje in raziskovanje naše družbe, kar opazi tudi vsak njegov sogovornik.

Prihajate iz Koroške, natančneje iz naselja Muta, ki se nahaja ob slovensko-avstrijski meji in leži tik ob reki Dravi. Po dolgotrajnem močnem nalivu so Koroško v začetku avgusta prizadele katastrofalne poplave, zaradi katerih je mnogo ljudi ostalo brez domov, uničena je (bila) tudi prometna in druga infrastruktura. V času poplav ste bili ravno na obisku na Muti – kaj se je takrat dogajalo in kako ste to doživljali vi?

Takrat sem bil na Muti, kot ste povedali. Prišel sem kot ponavadi za vikend domov na Koroško iz Ljubljane. Res je, da so Koroško poplave močno prizadele in nekako ustavile življenje, a k sreči na Muti tega še zdaleč nismo bili toliko deležni. Če se pravilno spomnim, smo za približno 3 dni izgubili telefonski, televizijski in internetni signal našega operaterja. Smo pa imeli elektriko in vodo. Okoliški kraji in občine pa so jih vseeno odnesli nekoliko slabše kot Muta, zato smo posledično nekaj dni ostali doma v hiši izolirani od ostalega sveta.

Informacije in novice smo spremljali preko radia in bili tako vsaj delno obveščeni o dogajanju po Koroškem in ostali Sloveniji. K sreči z izjemo Dravograda in delno Slovenj Gradca nas poplave, plazovi in ostalo opustošenje ni prizadelo do te mere kot Mežiško dolino, kjer je bilo stanje apokaliptično. V okoliških občinah Vuzenica in Radlje ob Dravi pa je, kot smo izvedeli, zalilo nekaj hiš, na Muti pa so bili plazovi, ki so zasuli nekaj krajevnih cest in grozili nekaj hišam, zato so morali začasno evakuirati nekaj družin.  

Čeprav poplave niso prizadele doma vaše družine, ste bili v Muti nekaj dni odrezani od sveta, brez telefonskega signala, interneta ali televizije. Ceste in mostovi v okoliških krajih so bili uničeni, zato ste bili nekaj časa ujeti na domu in brez prometne povezave do Ljubljane, kjer trenutno tudi živite. Kako bi opisali to izkušnjo?

V tem času nas je seveda skrbelo za naše sorodnike, prijatelje in znance, s katerimi nismo nekaj dni mogli vzpostaviti stika, da bi lahko izvedeli, ali so na varnem ali kaj potrebujejo in kakšne so razmere pri njih. Smo pa tako imeli več časa, ki smo ga preživeli drug z drugim, z družino. Dandanes je tako ali tako človeška družba v povprečju preveč odvisna od moderne tehnologije, tako da marsikdaj pozabimo drug na drugega in nas takšne, sicer žalostne situacije spomnijo pomembnosti socialnih stikov, medosebnih odnosov. Seveda je žalostno in zaskrbljujoče, kar se je zgodilo, ampak morda nas takšne izkušnje po svoje tudi bolj povežejo.

Pretreslo nas je to, kar smo izvedeli po radiu glede razmer in dogajanja drugod po Koroškem in Sloveniji. Veseli me dejstvo, da smo Slovenci v teh težkih okoliščinah zopet stopili skupaj in si solidarno priskočili na pomoč ali donirali finančna ali materialna sredstva, da bi tako ljudem, ki so jih neurja najbolj prizadela, vsaj nekoliko olajšali situacijo. Po svoje me veseli, da vedno znova vsaj v takšnih težkih razmerah in situacijah Slovenci brez pomisleka brezpogojno stopimo skupaj in si solidarno pomagamo. Bi bilo pa dobro, da bi to skušali ohranjati tudi v našem vsakdanu.

Dostopnost grajenega okolja in objektov za osebe z oviranostmi se zadnja leta izboljšuje po celem svetu, tudi slovenska mesta so na tem področju precej napredovala. Kako ocenjujete dostopnost mest oz. večjih krajev po Sloveniji?

Res je, da se je na področju dostopnosti v zadnjih letih marsikaj spremenilo na bolje, a nas na tem področju čaka še kar veliko dela, da bi se vsem ljudem ne glede na stopnjo in vrsto ovire zagotovilo čim bolj enakovredne možnosti dostopa in s tem tudi posredno boljše možnosti za enakovredno participacijo in vključevanje v družbeno delovanje. Tako sam kot s pogovorov s številnimi drugimi ljudmi z oviro lahko povem, da je tako v Ljubljani kot na Koroškem še vedno velikokrat otežen, ne najbolje prilagojen dostop do javnih mest oz. prostorov, kot so lokali, knjižnice, gledališča, izobraževalne ustanove, avtobusne in železniške postaje ipd.

Kar se tiče taktilnih oznak, se je tako v Ljubljani kot tudi na Koroškem stanje nekoliko izboljšalo, a je še vedno predvsem na Koroškem tega na javnih mestih, ki bi naj bila dostopna in dosegljiva vsem, občutno premalo. Tako sem že večkrat od slepih in slabovidnih oseb ali njihovih družinskih članov izvedel, da jim je bila možnost vključitve v neko aktivnost otežena ali onemogočena zaradi slabe prilagojenosti prostora oz. okolja, kjer se je neka dejavnost odvijala.

Projekt »Občina po meri invalidov« je zagotovo eden od projektov, ki je botroval k določenim vidnejšim spremembam, kar se  tiče dostopnosti ljudem z različnimi vrstami ovire. Mednje sodijo tudi nekatere koroške občine, kot so Muta, Radlje ob Dravi, Slovenj Gradec idr., še vedno pa iskreno povedano tudi te številne občine, ki so prejemnice omenjene listine, še vedno marsikje, kjer bi morale biti, realno niso dostopne za ljudi z oviro. Kot primer bi navedel slabšo dostopnost na nekaterih avtobusnih postajah.

Kako zahtevno je po vašem mnenju načrtovanje potovanja za gibalno ovirano osebo na invalidskem vozičku? Kje ste imeli največ zapletov, kadar ste se odpravili na pot?

Kar se tiče načrtovanja dopusta ali potovanja, je vedno potrebno upoštevati in preveriti ter pridobiti številne informacije. Marsikje na internetu ali tudi po telefonskem pogovoru je navedeno, da je dostopnost do nekega počitniškega objekta primerna za ljudi z oviro, npr. dostop z invalidskim vozičkom, a ko prideš na samo destinacijo, ugotoviš, da temu še zdaleč ni tako. Težavo vidim v sami interpretaciji, kaj v realnosti pomeni dostopnost za ljudi z oviro in kaj si pod to razlagajo številni zdravi ljudje, ki te zadeve načrtujejo, osnujejo ipd.

Kot primer lahko navedem letošnji poletni dopust na hrvaški obali, kjer smo dopustovali z družino. Dostopnost do samega apartmaja je bila opredeljena kot ustrezna, v realnosti pa je bilo potrebno premagati tri stopnice, da si lahko prišel do terase oz. vhoda v apartma. Iskreno največ težav, kar se tiče mojih izkušenj in izkušenj številnih ljudi z oviro, s katerimi sem v stiku, je običajno povezanih z dostopom do stranišča in kopalnice, npr. širina vrat ali dostop pod tuš. Velikokrat je težava v širini sobe v hotelu ali apartmaju in s tem povezana dostopnost, prehodnost do drugih prostorov, npr. balkona in terase.

Po izobrazbi ste diplomirani socialni delavec, danes pa ste prostovoljno vključeni in aktivni v različnih društvih. Za kaj se najbolj zavzemate? Na kakšen način bi vi, če bi imeli možnost, spremenili obstoječo socialno ureditev naše države?

Zavzemam se za čim boljši socialno družbeni položaj ter pridobitev pravic, možnosti in priložnosti vseh posameznikov, ne glede na stopnjo ali vrsto ovire. Ljudje z oviro smo prevečkrat postavljeni pred prepreke, ki jih zaradi togosti sistema in slabših prilagoditev težje premagamo. Menim, da ovire same po sebi niso nujno samo negativne, ker lahko zaradi njih opolnomočeno gledamo oz. vidimo posamezne zadeve dosti bolj celostno, saj se zaradi izzivov, s katerimi se soočamo v svojem življenju, zavedamo številnih aspektov, ki bi nam ostali nevidni oz. neznani, če ne bi imeli te ovire.

Pomembno je, da se iz vsake situacije, pa naj bo pozitivna ali negativna, čim več naučimo in to s pridom uporabimo v nadaljnjem življenju. To zadnje pa je ključno tako za osebno rast kot napredek v družbenem pogledu in pristopu tako pri ljudeh z oviro kot pri zdravih ljudeh. Drug od drugega se največ naučimo in tako skupaj napredujemo. Osebna asistenca je po uvedbi in začetku izvajanja Zakona o osebni asistenci prispevala, da smo v Sloveniji naredili kar nekaj pomembnih korakov naprej v smeri izboljšanja socialnega vključevanja in participacije ljudi z oviro v družbi.

V prostem času najraje spremljate številne športe ter gledate serije in filme. V zadnjih letih se naša družba precej hitreje kot prej razvija v smeri vključevanja oseb z različnimi ovirami v vse sfere javnega življenja, kar se opazi tudi na primer v športu, filmih in drugje. Kaj bi po vašem še lahko naredili za boljše vključevanje oviranih oseb v družbo?

Kot ste sami omenili, se to tematiko v zadnjem času več omenja in vključuje v šport, ali prikazuje v filmski produkciji, prispevkih medijev. Pri tem se moramo zavedati, da je zelo pomembno, na kakšen način se ljudi z ovirami predstavlja tako v tovrstnih produkcijah kot raznih prispevkih medijev, saj je področje ljudi z ovirami še vedno podvrženo številnim predsodkom, stereotipom, napačnim informacijam in na podlagi tega prisotni stigmi. Npr. v medijskih prispevkih je tovrstna tematika še vedno prevečkrat predstavljena zelo pokroviteljsko, kar pa je tudi eden od načinov diskriminacije.

Skozi pokroviteljski pogled se osebe z oviro predstavlja v luči nezmožnih, neavtonomnih, ubogih posameznikov, kar lahko pri ljudeh, ki imajo določene zadržke, predsodke ali stereotipe, le te še poglobijo. Zato je tako pomembno in ključno, da je področje in tematika ljudi z ovirami bodisi v filmih ali prispevkih medijev predstavljena s perspektive moči človeka z oviro. Kar pomeni, da se sicer izpostavi številne izzive in težave, a se hkrati ljudi z oviro predstavi realno kot kompetentne posameznike s svojimi željami, potrebami in cilji, ki so z ustrezno zagotovljeno podporo bodisi sistema ali storitev zmožni čimbolj avtonomnega in samostojnega življenja.

Zaslužimo si biti in imeti čim bolj enakovredne možnosti za življenje v okviru svojih zmožnosti. Vsak od nas, ne glede na to, ali imamo oviro ali ne, ima svoja močnejša in manj močna področja. Delamo in gledamo lahko v smeri lastnega napredka in izpopolnjevanja svojih potencialov, če so nam pri tem le zagotovljene, omogočene določene specifične prilagoditve, ki jih posamezniki z oviro potrebujemo, odvisno od vrste in stopnje ovire oz. lastnih zmožnosti.

Pomoč pri vsakdanjih opravilih vam v okviru koriščenja osebne asistence nudijo tudi različni osebni asistenti. Kako se je spremenilo življenje vam in vaši družini, odkar vam pomagajo asistenti?

Meni se je kljub slabšanju mojega zdravstvenega (celostnega nevrološkega) stanja z osebno asistenco marsikaj obrnilo in spremenilo na bolje. Imam cerebralno paralizo. Zaradi tega se vsakodnevno soočam s številnimi težavami, ki se kažejo in so vidne tako na mojem nevrofizičnem kot tudi nevrokognitivnem področju. Za premikanje uporabljam invalidski voziček. Brez asistence druge osebe se sam težko vključim v aktivnosti. Zaradi dezorientacije potrebujem asistenco druge osebe predvsem zunaj kraja bivanja.

Osebno asistenco potrebujem tudi pri opravljanju gospodinjskih opravil, kot je priprava obrokov, čiščenje, in pri osebni pomoči (nega, oblačenje, slačenje ipd). Osebna asistenca, kar je tudi njen namen, mi je in mi pomaga pri dvigu, izboljšanju stopnje avtonomije in samostojnosti ter prispeva k samonadzoru nad lastnim življenjem. Osebna asistenca že sama po sebi pomaga pri razbremenitvi družinskih članov in drugih bližnjih oseb, ki so pred uvedbo le-te bili primorani nuditi dosti več pomoči dotičnemu človeku z oviro. Enako je pri meni.