Toni Perić: »Če imaš cilj, se splača boriti zanj«

Toni Perić je slepi judoist, ki mu šport že več kot desetletje pomaga premagovati ovire, graditi samozavest in verjeti vase. Z judom se je začel ukvarjati leta 2014, danes pa redno trenira, tekmuje in si postavlja velike cilje. Njegova največja želja je nastop na paraolimpijskih igrah leta 2028.

Za Tonija Perića judo ni samo šport – je nekaj, kar mu daje motivacijo, energijo in občutek, da lahko doseže več, kot je nekoč mislil. Njegova pot do večje samostojnosti ni bila vedno lahka. Zaradi slepote se je moral naučiti številnih stvari na drugačen način, tudi sprejeti pripomočke, ki mu danes pomagajo pri varnejšem gibanju. Na začetku ni želel uporabljati niti bele palice, za katero je potreboval približno eno leto, da se je nanjo navadil. Toni danes ne želi, da bi ga določala njegova slepota, temveč njegovi cilji, vztrajnost in ljubezen do juda.

Pozdravljeni! Judo je danes eden najpomembnejših delov vašega življenja. Na treninge prihajate večkrat tedensko, tekmujete in se pripravljate na paraolimpijske igre leta 2028. Kaj vam pomeni judo in kdaj ste začutili, da je prav ta šport postal nekaj, za kar ste pripravljeni trdo delati in premikati svoje meje?

Judo mi pomeni vse, ljubezen se je začela leta 2014. Takrat sem se prvič vpisal na judo in začel trenirati. Pri vpisu sem povedal, da sem slep in da imam željo poskusiti judo in potem sem videl, da je to za mene. Rad treniram, rad tekmujem in vedno želim biti boljši. Pri judu sem spoznal, da lahko z vztrajnostjo naredim veliko več, kot sem si mogoče na začetku predstavljal. Vsak trening je zame nov izziv in priložnost, da napredujem. Zato si želim še naprej trdo delati in priti čim dlje, moj veliki cilj pa so paraolimpijske igre leta 2028.

Pri judu se je treba na nasprotnika odzivati z občutkom za njegov gib, položaj in moč, pri čemer vi zaradi slepote ne morete uporabljati vida. Kako ste se naučili »čutiti« borbo in katere posebne veščine ste morali razviti, da ste danes lahko konkurenčen judoist?

Trener mi je s pomočjo svojega telesa pokazal gibe, jaz pa sem se jih naučil. Trener je dobesedno prijel mojo roko in mi tako pokazal gib, da sem začutil, kako moram osvojiti tehniko. Pri judu moraš zelo dobro čutiti nasprotnika, njegovo gibanje in moč. Sčasoma sem postal bolj samozavesten in danes lahko veliko stvari naredim skoraj avtomatsko. Najpomembneje je, da zaupaš sebi in svojemu trenerju ter da veliko treniraš.

Vaš naslednji veliki cilj so paraolimpijske igre leta 2028, za pot do vrhunskega športa pa so poleg treningov potrebni tudi oprema, potovanja, priprave in tekmovanja. Trenutno iščete sponzorje in podpornike – kaj bi želeli sporočiti podjetjem oziroma posameznikom, ki bi se odločili podpreti vašo športno pot?

Podpora bi mi zelo pomagala pri financiranju treningov, tekmovanj, priprav in športne opreme. Za vrhunski šport je potrebnih veliko stvari in tudi stroški niso majhni. Moj cilj so paraolimpijske igre leta 2028 in želim si dobiti priložnost, da se na njih čim bolje pripravim. Zato bi bil zelo vesel podjetij in posameznikov, ki bi verjeli vame in mi pomagali na tej poti. Vsaka pomoč mi veliko pomeni in mi daje dodatno motivacijo, da še naprej treniram in se trudim.

Za vašo športno zgodbo se skriva tudi osebna pot: ste slepi, a se kljub različnim vsakodnevnim izzivom trudite živeti čim bolj samostojno. Katere so bile največje ovire, s katerimi ste se morali na življenjski poti soočiti, in kaj vam je pomagalo, da ste jih premagali?

Največja ovira je vedno bila slepota, pri soočanju mi je najbolj pomagal judo. Naučil me je, da ne smem hitro odnehati in da moram vztrajati tudi takrat, ko je težko. Ko imam kakšno oviro, se poskušam osredotočiti na to, kaj lahko naredim, in ne samo na to, česa ne morem. Judo mi je dal tudi več samozavesti in mi pokazal, da me slepota ne sme ustaviti pri mojih ciljih.

Na začetku slepote tudi nisem želel sprejeti pripomočkov, ki bi mi lahko pomagali. Bele palice na primer sprva nisem želel uporabljati. Potreboval sem približno eno leto, da sem se nanjo navadil in sprejel, da mi lahko pomaga pri samostojnem gibanju in orientaciji. Takrat mi ni bilo lahko, danes pa vem, da je pomembno sprejeti pomoč, ki ti omogoča bolj varno in samostojno življenje.

Pri vsakdanjem življenju vam pomembno podporo predstavlja osebna asistenca. Asistent vas spremlja na treninge, pomaga pri orientaciji v neznanem okolju in drugih opravilih, pri katerih zaradi slepote potrebujete pomoč. Kako pomembno je za vas, da imate ob sebi osebo, ki vam omogoča varnejše gibanje in orientacijo, hkrati pa vam daje možnost, da ostajate dejavni in povezani z okoljem?

Osebna asistenca mi zelo veliko pomeni, predvsem zato, ker mi omogoča več varnosti in sproščenosti. Asistent mi pomaga pri spremstvu na treninge, orientaciji v neznanem okolju in pri drugih vsakodnevnih opravilih, kjer potrebujem pomoč. Tako se lahko lažje osredotočim na judo in svoje cilje. Pomembno mi je, da lahko hodim na treninge, tekmovanja in druge aktivnosti ter da nisem zaradi slepote omejen pri tem, kar želim početi. Osebna asistenca mi zato omogoča, da sem bolj samostojen in aktiven.

Ob vas je tudi družina, predvsem vaš oče in brat Ivan Perić, ki prav tako trenira borilne veščine in vam pomaga ter vas podpira. Kako pomembno je za vas, da imate okoli sebe ljudi, ki verjamejo v vaše sposobnosti in vas ne vidijo skozi vašo slepoto, temveč kot človeka, ki ima svoje želje, cilje in sanje?

Za mene je to zelo pomembno, saj se lažje soočam z različnimi ovirami, ko se spomnim, da imam ob sebi vedno družino. Največ mi pomeni podpora očeta in brata Ivana, ki trenira kickbox. Razumeta me, me spodbujata in mi pomagata, ko je to potrebno. Lepo je, ko imaš ob sebi ljudi, ki verjamejo vate in te ne gledajo samo skozi tvojo slepoto. Tudi jaz imam svoje želje, cilje in sanje in želim dokazati, da jih lahko uresničujem. Ko vem, da imam podporo družine, je vse skupaj lažje.

Če bi ta intervju prebirala slepa ali slabovidna oseba, ki se morda trenutno počuti negotovo, je zaradi svoje oviranosti manj samozavestna ali meni, da ne zmore uresničiti svojih želja – kaj bi ji povedali iz lastne izkušnje?

Rekel bi ji, naj ne obupa in naj poskusi. Tudi jaz imam zaradi slepote včasih težke trenutke, ampak sem ugotovil, da lahko z vztrajnostjo naredim veliko. Pomembno je, da najdeš nekaj, kar imaš rad, in da se za to trudiš. Meni je judo zelo pomagal, da sem postal bolj samozavesten in da verjamem vase. Ni treba, da vse narediš takoj. Pomembno je, da greš korak za korakom in ne odnehaš. Če imaš cilj, se splača boriti zanj.

Podprimo Tonijevo športno pot do paraolimpijskih iger

Toni si želi nadaljevati svojo športno pot in se čim bolje pripraviti na paraolimpijske igre leta 2028. Za doseganje tega cilja potrebuje redne treninge, udeležbo na tekmovanjih, športne priprave, potovanja in ustrezno opremo. Zato vabi podjetja, organizacije in posameznike, ki bi želeli podpreti njegovo športno zgodbo, da mu pomagajo pri uresničevanju njegovih ciljev.

📩 Za možnosti podpore in donacije se lahko obrnete neposredno na Tonija: toniperic118@gmail.com

Spremljajte Tonijevo športno pot

Toni svojo športno zgodbo deli tudi prek videoposnetkov. Vabljeni k ogledu njegovih videov na YouTube kanalu https://www.youtube.com/@toniperic2943, kjer lahko bolje spoznate njegov trening, judo in pot do uresničevanja velikih športnih ciljev.