Paraplezalci brez ovir: ko stena postane prostor izražanja

Minuli konec tedna je v Ljubljani in Celju potekal prvi mednarodni paraplezalni dogodek Paraplezalci brez ovir – inPlaninec pleza više od meja, ki je združil paraplezalke in paraplezalce iz Slovenije ter tujine. V Plezalnem centru Celje in v športni dvorani Škofijske klasične gimnazije Ljubljana se ni plezalo le po oprimkih, temveč tudi prek meja predsodkov, stereotipov in lastnih dvomov.

Dogodek, ki ga je pripravil Odbor inPlaninec Planinske zveze Slovenije, je pokazal, da paraplezanje ni zgolj prilagojena športna disciplina, temveč prostor osebne rasti, skupnosti in enakovrednega vključevanja. V steni so se srečali slepi in slabovidni, gibalno ovirani, gluhi in naglušni ter osebe z nevrološkimi in drugimi izzivi – vsak s svojo zgodbo, a z enakim ciljem: doseči vrh.

Močno sporočilo skupnosti je strnila slovenska paraplezalka Nataša Privošnik: »Ko plezam, moje telo in omejitve niso v ospredju. Tam smo samo jaz, stena in občutek, da zmorem več, kot si mislim. Vsak gib je moj izziv in hkrati dokaz, da se lahko premikam naprej. Vsak oprimek je kot majhna zmaga. Plezanje me uči potrpežljivosti, zaupanja v svoje telo in vase. Ni pomembno, kako hitro pridem do vrha, pomembno je, da grem.«

Paraplezanje ruši stereotipe

Paraplezalci so imeli priložnost, da se ustavijo, povežejo, pogovorijo in spoznajo drug drugega. Dogodek je odprl prostor za razmislek o tem, kako šport vpliva na dojemanje invalidnosti v družbi. Paraplezalka Ksenija Oblak je jasno poudarila: »Paraplezanje je šport, ki ruši stereotipe o invalidnosti. Ne čakajte na pravi trenutek, ker je ta trenutek zdaj!« Plezanje je bila njena dolgoletna želja, ki se je zdela nedosegljiva, danes pa pravi, da je prav v steni našla občutek svobode in spoznanje, da njeno telo zmore več, kot si je kdaj upala verjeti.

Tudi slovenska paraplezalka Tanja Glušič je izpostavila pomen preseganja meja: »Paraplezanje je prilagojena oblika plezanja, ki ljudem z invalidnostjo omogoča, da premikamo svoje meje – ne glede na omejitve. Paraplezanje je dokaz, da invalidnost ni konec športa, ampak samo drugačen začetek poti.«

Mednarodno noto dogodku so dali tudi gostje iz tujine. Vrhunska nemška paraplezalka Carolin Heberle je poudarila širši družbeni pomen: »Paraplezanje prikazuje invalidne osebe, kako normalni so, kaj lahko dosežejo, s kakšnimi izzivi se soočajo v življenju. Poleg tega lahko vodi do navdiha, vključenosti in dostopnosti. Srečajo veliko odprtih ljudi, ki jih to resnično zanima, še bolj gre za medsebojno podporo, za skupno rast, kot plezalci in kot družba.«

Skupnost, ki stoji pod steno

V paraplezanju ima posebno vlogo zaupanje – v varovalca, trenerja, spremljevalca. Prostovoljci so tihi steber te skupnosti. Prostovoljka Alenka Sakelšek, ki varuje paraplezalce, je opisala svoj odnos s plezalci: »Z vsakim plezalcem je drugačen stik: z vsakim vzpostavim drugačen ritem zaupanja, kot da bi z vsakim govorila svoj jezik. Prav ta občutljivost za posameznika ustvarja varen prostor, v katerem se lahko plezalec osredotoči na sebe.«

Občutek sprejetosti je izpostavil tudi paraplezalec Miha Jazbec: »Po bolezni sem se vključil v skupino inPlaninec, s katerimi hodim na izlete in plezam. V skupini imam veliko novih prijateljev in se počutim sprejetega. Ko z malo pomoči splezam novo smer v steni, doživim hkrati olajšanje, zadovoljstvo in srečo.«

Mednarodni tekmovalec Daniel Wiener iz Avstrije je poudaril pomen skupnosti: »Gore in stene ne sodijo, ne postavljajo meja. Preprosto obstajajo. Meje postavljamo ljudje, ko imenujemo, označujemo in ocenjujemo stvari – kar je lahko koristno, a tudi omejujoče. Plezanje je metoda premagovanja izzivov z vsem, kar imamo, s tem, kar lahko ustvarimo, in kako to uresničimo. Na koncu smo vsi ljudje – vsi plezalci z različnimi potenciali, izzivi, močmi in slabostmi, ki želimo rasti, se razvijati in doseči svoje cilje.«