Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Ranljive skupine v 2. svetovni vojni

Različne proteze in pripomočki ter drugi predmeti usmrčenih v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Vir: Jacek Abramowicz.

Danes, 27. 4., v Sloveniji praznujemo Dan upora proti okupatorju, državni praznik. Na ta dan je bila namreč v Ljubljani ustanovljena organizacija odpora, že dan prej pa Osvobodilna fronta, po kateri se je praznik pred spremembo imena tudi imenoval. Praznik zaznamuje spomin na nepredstavljive zločine proti človeštvu v času druge svetovne vojne, ki je najobsežnejši ter najdražji spopad v zgodovini in je bila močno usmerjena proti civilistom. V njej je bilo po ocenah zgodovinarjev ubitih kar 60 milijonov žrtev, med njimi tudi 89.000 Slovencev, kar 4 milijonom žrtev pa je bila namenjena smrt zaradi ocene oblasti, da so “nevredni življenja“.

V to skupino so spadale osebe z oviranostmi, duševnimi motnjami in boleznimi, sovjetski vojni ujetniki, Romi, istospolni, prostozidarji in Jehovove priče. Nekaj žrtev je bilo pobitih s strelnim orožjem, nekaj s prisilnim delom ali z drugimi metodami, med katerimi je danes najbolj znano zaplinjanje v plinskih celicah, skrbno načrtovanih prav za ta namen; v življenja nekaterih so posegli z nepovratnimi posegi kot so pohabljanje, različna testiranja in prisilna sterilizacija, ki so jo izvedli na kar 400.000 posameznikih.

Izvajala se je tudi prisilna evtanazija pod imenom Aktion T4. V tej kampanji so nekateri zdravniki v nacistični Nemčiji izbirali paciente, za katere so menili, da so tudi “po strogih kriterijih neozdravljivo bolni” in jim je odrejena “milostna smrt”. V psihiatričnih bolnišnicah po Nemčiji, Avstriji, Češki in delu Slovaške je bilo na ta način med leti 1939 in 1945 ubitih do 300.000 ljudi. Po domnevah zgodovinarjev taki odločitvi nista botrovali le takrat priljubljena družbena filozofija evgenika, ki zagovarja posege v človeško genetiko z namenom subjektivnega izboljšanja, in ti. rasna higiena, temveč tudi odločitev, da s tem prihranijo denar. Kljub temu, da se je uradna prekinitev izvajanja zgodila že avgusta 1941, se je ta praksa ponekod nadaljevala vse do konca vojne.

Med žrtvami je bilo tudi veliko otrok, pravzaprav je bila prva žrtev programa 5-mesečni dojenček Gerhard Kretschmar, ki ga je oče predal, rekoč, da je pošast. V porodnišnicah je osebje moralo sicer poročati o rojstvu vseh dojenčkov, rojenih s težjimi oviranostmi, pri tem je prvotno soglasje skrbnikov kmalu izginilo iz prakse. Vse otroke, stare manj kot tri leta, je bilo zaukazano pobiti, še posebej otroke z Downovim sindromom, slepoto in naglušnostjo, mikrocefalijo in hidrocefalijo, poškodbami ter deformacijo udov, glave in hrbtenjače ter paralizo. Predlog je pred izvedbo potrdila tričlanska komisija zdravstvenih strokovnjakov. Tudi pri novačenju starejših otrok je osebje starše zavajalo, da bodo otroci odšli za kratek čas na program, kjer bodo deležni boljše oskrbe, nato pa so otroke po nekaj tednih usmrtili z injekcijo strupa. Pri tem taki načini niso bili rezervirani le za najmlajše, temveč tudi za starejše otroke in mladostnike, kjer so na seznam dodali tudi tiste, ki so jih ocenili za prestopnike in pa seveda judovske otroke ter otroke “mešanega porekla”. Starše so v oddajo otrok skušali prisiliti z grožnjami o izgubi skrbništva ter obljubo, da jih bodo poslali na prisilno delo v taborišča.

Otroci v Schönbrunnski psihiatrični bolnišnici, 1934. Fotografijo je naredil esesovski fotograf Friedrich Franz Bauer.

Med prvimi odraslimi, ki so jih zaradi njihovih oviranosti masovno pobili, so bili Poljaki. Nekateri so bili usmrčeni s strelnim orožjem, nekateri pa z različnimi strupenimi plini v takrat poskusnih plinskih celicah, ki so kasneje prešle v široko uporabo, saj je eni izmed teh usmrtitev prisostvoval tudi znani esesovski častnik Heinrich Himmler, eden glavnih organizatorjev holokavsta. Zdravniki, ki so bili pri tem udeleženi, so se predhodno velikokrat “proslavili” že z uspešno eliminacijo otrok, večina pa jih je bila psihiatrov. Sezname dolgotrajno obolelih pacientov, pacientov nearijske rase in paciente z različnimi diagnozami so morale oblastem predajati tako bolnišnice kot domi za ostarele in sanatoriji. Seznam problematičnih diagnoz je vključeval paciente z demenco, shizofrenijo, epilepsijo, napredujočim sifilisom, Huntingtonovo boleznijo, paralizo, encefalitisom in splošne duševne motnje terminalnega značaja pa tudi kronični alkoholizem. Ker je poziv naletel na pomanjkanje želenega odziva zaposlenih, so jim “priskočile na pomoč” tudi enote zdravnikov programa T4 in mladi nacistični študentje medicine.

Po koncu vojne so v sodnih procesih zaradi zločinov proti človeštvu na smrt obsodili 16 zdravnikov in drugega medicinskega osebja, ki so sodelovali pri programu Aktion T4.

Ljudje pa so veliko poškodb, ki so vodile do oviranosti, utrpeli tudi sekundarno, med vojno, pri tem pa med številkami niso bili le vojni invalidi, temveč tudi mnogo civilnega prebivalstva; samo v Veliki Britaniji je bilo povojnih invalidov 300.000. Zaradi tega so po vseh evropskih državah sledili novi zakoni, ki so skušali zagotoviti najosnovnejše varstvo ranljivim skupinam. Poleg osebnih in družinskih invalidnin so pravice na Slovenskem obsegale še dodatek za nego in pomoč druge osebe, predhodnico osebne asistence, invalidski dodatek, dodatek za otroke, poseben dodatek za šolanje otrok padlih borcev in poseben dodatek upravičencem, ki stalno živijo v tujini. Vsi ti dodatki so bili mesečni.

Čeprav se pot k popolni enakopravnosti in inkluziji s tem še ni končala, verjamemo, da lahko to s skupnimi močmi zagotovimo vsi, ne le s storitvami Zavoda Brez ovir, temveč tudi sicer z družbenim delovanjem, predvsem pa lahko s spominjanjem na pretekle grozote prispevamo k temu, da se te nikoli več ne ponovijo.


Uporabljeni viri:

  1. Adams, Mark B. (1990). The Wellborn Science: Eugenics in Germany, France, Brazil and Russia. Monographs on the History and Philosophy of Biology,
  2. Britannica,
  3. Browning, Christopher (2005). The Origins of the Final Solution: The Evolution of Nazi Jewish Policy, September 1939 – March 1942. Arrow,Lifton, R. J. (1986). The Nazi Doctors: Medical Killing and the Psychology of Genocide,
  4. Burleigh, Michael; Wippermann, Wolfang (2014). “Nazi Racial Science”,
  5. Godeša B., Mlakar B., Šorn M. in Tominšek R.T. (2002). “Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji”. V: Prispevki za novejšo zgodovino,
  6. Gilbert, M. (2000). Second World War,
  7. Historic England,
  8. Medij History.co.uk, Sky,
  9. Longerich, P. (2010). Holocaust: The Nazi Persecution and Murder of the Jews,
  10. Proctor, Robert N. (1988). Racial Hygiene: Medicine under the Nazis,
  11. Sandner, Peter (2003). Verwaltung des Krankenmordes. Historische Schriftenreihe Des Landeswohlfahrtsverbandes Hes. II. Gießen: Psychosozial,
  12. Sereny, Gitta (1983). Into that Darkness: An Examination of Conscience,
  13. Sommerville, D. (2008). The Complete Illustrated History of World War Two: An Authoritative Account of the Deadliest Conflict in Human History with Analysis of Decisive Encounters and Landmark Engagements,
  14. The Wiener Holocaust Library,
  15. Zveza društev vojnih invalidov Slovenije.

Nazaj