Zmotna prepričanja o potovalnih navadah oseb z oviranostmi
Več kot milijarda ljudi, približno 15 % svetovnega prebivalstva, se trenutno sooča z invalidnostjo. Zaradi naraščanja kroničnih zdravstvenih stanj in staranja prebivalstva pa se število ljudi z invalidnostjo povečuje, vendar jih mnogi ponudniki turističnih storitev še vedno spregledajo. Osebe z oviranostmi imajo res edinstvene potrebe, toda če je tem potrebam zadovoljeno, postanejo najbolj zvesti gosti.
Kako lahko turistične destinacije in ponudniki pritegnejo goste z oviranostmi?
Ko nagovarjamo goste z oviranostmi, je najbolj pomembno, da pridobimo njihovo zaupanje s podrobnimi informacijami o dostopnosti in s ciljno usmerjenimi marketinškimi kampanjami. Ključnega pomena je razumevanje njihovih potreb. Prvi korak v to smer pa bomo lažje naredili, če osvetlimo nekaj zmotnih prepričanj o gostih z oviranostmi in njihovih potovalnih navadah.
Najbolj zmotna prepričanja o potovalnih navadah oseb z oviranostmi
1. Osebe z oviranostmi ne morejo potovati
Osebam, ki nimajo težav z oviranostjo, se morda zdi, da je za invalidno osebo potovanje pretežko oziroma prenaporno, mogoče celo nemogoče. Temu nikakor ni tako. Zadržanost glede potovanja, ki jo imajo, nikakor ni posledica oviranosti, ampak pomanjkanja informacij o dostopnosti, ki se ji pridruži še strah pred neznanim. Ne glede na izzive glede dostopnosti turistične ponudbe, s katerimi se srečujejo, si veliko oseb z oviranostmi kljub nekaterim omejitvam želi potovati, tako kot vsi ostali. Podatek, da jih okrog 60 milijonov potuje vsaj enkrat letno, ovrže miselnost, da oseba z oviranostmi ne more na potovanje.
2. Invalidi so finančno občutljivejša skupina in si redko lahko privoščijo potovanja ali počitnice
Delovna zakonodaja v marsikateri državi opredeljuje invalidnost kot nezmožnost za delo zaradi telesne ali duševne ovire. Toda to je zelo zavajajoče. Veliko oseb z oviranostmi (ali njihovih zakoncev ter ostalih družinskih članov) ima zaposlitev s polnim delovnim časom. Še več oseb s statusom invalida je delalo vso svojo kariero in so se z oviranostjo srečali v času upokojitve. Raziskave kažejo, da gosti z oviranostmi na počitnicah zapravijo več kot ostali gosti. Študija, narejena v Nemčiji, je npr. pokazala, da zapravijo 16 % več na svojem potovanju kot ostali gosti, študija v Španiji pa je ocenila, da je ta odstotek višji, celo 33 %! Prav tako naredijo večje število nočitev in se pogosteje vračajo. Zato je miselnost, da so osebe z oviranostjo finančno šibkejše, napačna.
3. Oseb z oviranostjo je malo
Če gremo po ulici in se ozremo naokoli, ne vidimo veliko oseb, ki uporablja invalidske vozičke. Zato lahko hitro domnevamo, da je populacija oseb z oviranostjo majhna. Temu še zdaleč ni tako. Osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke, so namreč le določen del te populacije. Pozabljamo, da so v skupini oseb z oviranostmi poleg gibalno oviranih tudi slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, osebe s kognitivnimi motnjami … Zavedati se moramo, da so nekatere oviranosti vidne, druge pa nevidne. Po podatkih WHO ima več kot 15 % ljudi neko obliko funkcionalne oviranosti, odstotek pa se glede na staranje človeštva še povečuje. Ponekod dosega že 20 % prebivalstva, kar pa nikakor ni majhna številka.
4. Klasične tržne kampanje nagovarjajo tudi osebe z oviranostmi
Žal temu ni tako. Klasični marketinški prijemi pri oglaševanju neke destinacije, hotela ali znamenitosti ne padejo na plodna tla. Ko neka destinacija trži svoje plaže, gore, znamenitosti in atrakcije, bodo osebe z oviranostmi to videle kot morebitne ovire pri dostopnosti, ki jih morajo premagati. Marketinška kampanja mora biti prilagojena in ciljno usmerjena. Vsebovati mora jasno sporočilo: “Smo dostopni, tu najdete informacije o naši dostopnosti in želimo, da nas obiščete.”
Dostopnost z zaupanjem
Destinacijske organizacije morajo biti proaktivne, če želijo pritegniti goste z oviranostmi. Pridobiti morajo njihovo zaupanje, da bodo počitnice pri njih pozitivna izkušnja. Obsežne raziskave na področju dostopnega turizma v zadnjih tridesetih letih so pokazale, da gosti z oviranostmi potrebujejo tri stvari:
- dostopnost do objektov in spletnih strani,
- javno dostopne informacije o dostopnosti objektov in
- osebje za pomoč uporabnikom, ki je usposobljeno za pomoč osebam z oviranostmi.
Čeprav se v zadnjem času fizična dostopnost vse bolj izboljšuje, pa je še vedno velik manjko na področju informacij o dostopnosti, predvsem pa primanjkuje usposobljenega kadra. Pri zapolnjevanju teh vrzeli imajo glavno vlogo lokalne turistične organizacije, ki spodbujajo razvoj dostopnosti in privlačnosti svojih destinacij za osebe z oviranostmi.
Osebe z oviranostjo še zdaleč niso majhna skupina, ostanejo dlje in zapravijo več, so zvesti destinacijam, ki ustrezajo njihovim potrebam po dostopnosti, in potujejo veliko več tudi izven sezone. Kdo si ne bi želel več takšnih gostov?