Tanja Turičnik: »Osebe, ki so nasilje izvajale, so slednjega tudi same doživljale«

Tanja Turičnik je pri 12. letih povsem oslepela in čeprav je izgubo vida na začetku težko sprejela, se je naučila živeti povsem samostojno. Kljub slepoti je lani na filozofski fakulteti magistrirala iz psihologije, letos pa svoje izobraževanje nadaljuje na doktorskem študiju.

Navdihujoča študentka doktorskega študija Tanja Turičnik nam je v intervjuju razkrila, s kakšnimi oblikami diskriminacije se žal še vedno soočajo posamezniki z oviranostmi. Tudi sama je doživela že veliko različnih situacij, ko se je morala znajti po svoje in premagati ovire tako v osebnem življenju kot v poklicnem oz. v procesu izobraževanja. V prostem času najraje potuje po svetu in hodi v hribe, občasno pa se pogumno loti tudi bolj adrenalinskih podvigov, kot sta skok s padalom in zip line spust.

Pri 12. letih ste povsem oslepeli, vendar od takrat naprej izredno uspešno premagujete vse ovire, ki jih prinaša slepota. Kako ste sprejeli to spremembo v življenju? Pravijo, da slepe in slabovidne osebe namesto vida potem bolje razvijejo druge čute, ali opažate to tudi pri sebi?

Takšno stvar, kot je izguba vida, še posebej, če se zgodi v obdobju mladostništva, je izredno težko sprejeti. Sama si na začetku sploh nisem priznala, da ne vidim. Recimo nisem želela sprejemati in uporabljati pripomočkov, kot je bela palica, ali se učiti Braillove pisave, čeprav sem vedela, da bi jih potrebovala. Na nek način sem torej skušala skriti svojo slepoto. Tudi pri pouku sem zavračala večino pripomočkov, saj me je bilo strah, kaj si bodo o meni mislili moji sošolci. Bala sem se, da bi me zaradi tega zafrkavali in izločili iz družbe. Družina mi je bila v tistem obdobju v veliko pomoč in podporo.

Sedaj, ko gledam za nazaj, pa bi si morda želela, da bi bil tam nek strokovnjak, ki bi mi bolj direktno povedal, da z menoj ni nič narobe, tudi če uporabljam belo palico in ostale pripomočke. Sedaj seveda z veseljem sprejemam vse pripomočke in pomoč, ki mi je ponujena, vendar še vedno težko rečem, da sem sprijaznjena z dejstvom, da ne vidim. Zase menim, da sem se s tem v zadnjih letih naučila živeti in čim bolj samostojno funkcionirati, vendar popolnoma sprijaznjena pa s tem nisem, saj včasih še vedno razmišljam, kaj bi bilo z menoj, če takrat do tega ne bi prišlo.

Slepi in slabovidni imamo čute razvite povsem enako kot videče osebe, razlika je le v tem, da nekatere čute pogosteje uporabljamo. Tako ima večina slepih bolj občutljive čutnice na prstih, kar je tudi osnova za branje brajice. Obstajajo namreč prav posebne vaje za razvijanje taktilne občutljivosti. Bolj se tudi zanašamo na vonj. Denimo osebe, ki so mi blizu in sem pogosto v stiku z njimi, lahko prepoznam po njihovem vonju. Veliko informacij pa sprejmem tudi preko sluha, na primer prepoznam hojo staršev, prijateljev, gledam filme in uživam ob zvokih narave.

V okolju se slepi soočate s številnimi nevarnostmi in ovirami, v katere se lahko zaletite. Se je kaj takega pripetilo tudi vam? Kako se orientirate v prostoru in kako v zunanjem okolju, si morda v mislih rišete zemljevid? V kakšno pomoč so vam tu osebni asistenti?

Mislim, da ima prav gotovo vsaka slepa oseba veliko zgodbic o tem, da se je kam zaletela ali kaj podrla. Sama se najbolj spominjam dogodka na fakulteti, ko sem morala prej iz predavalnice. Prijateljica, ki je sedela zraven, mi je seveda želela pomagati ven, vendar sem ji rekla, da ni treba in da bom sama zmogla ven. Opozorila me je, da je pri vratih stol. Jaz sem vstala in šla proti vratom, kjer sem se direktno zaletela v stol, tako da sem se prevrnila nanj. Vsi v predavalnici so bili seveda prestrašeni, jaz pa sem se začela smejati in šla ven.

Sicer pa se v zunanjem okolju, ki mi je poznano, gibljem sama z belo palico. V okolju tako poiščem različne stvari, na primer korita za rože, kandelabre, avtobusne postaje, kar mi pomaga, da natančno vem, kje sem in kam moram naprej. V notranjih prostorih, ki jih poznam, pa se gibljem sama brez palice. Če pa gre za neznano okolje, pa potrebujem spremstvo. Zelo sem vesela, da imam osebni asistentki, s katerima smo se res odlično ujele. Asistenca mi namreč omogoča, da lahko grem kamor koli in kadar to želim jaz, pri čemer se mi ni potrebno zanašati na razpoložljivost ostalih ljudi, denimo prijateljev.

Kljub slepoti ste se odpravili na študij in lansko leto tudi magistrirali iz psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pripravili ste magistrsko delo z naslovom Slepi in slabovidni učenci kot udeleženci v medvrstniškem nasilju, v katerem ste raziskali izkušnje oseb z okvaro vida z nasiljem vrstnikov v osnovnih in srednjih šolah. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?

Na žalost so bile prav vse osebe, ki so sodelovale v moji raziskavi, izpostavljene medvrstniškemu nasilju. V osnovni šoli denimo o doživljanju medvrstniškega nasilja nista poročali zgolj dve osebi, medtem ko je število tistih, ki so doživljali medvrstniško nasilje v srednji šoli, skoraj za polovico nižje. V osnovni šoli so osebe doživljale predvsem verbalno nasilje, kjer je prevladovalo žaljenje. V srednji šoli pa so prav vse osebe poročale o doživljanju odnosnega nasilja, kjer je prevladovalo predvsem izključevanje. Na obeh izobraževalnih ravneh pa je bilo malo fizičnega in spletnega nasilja.

Slepe in slabovidne osebe so medvrstniško nasilje izvajale zgolj v osnovni šoli, kjer je šlo za fizično, verbalno in odnosno nasilje. Pri tem je pomembno, da razumemo, da so osebe, ki so nasilje izvajale, slednjega tudi same doživljale. Takšno izvajanje medvrstniškega nasilja pa lahko razložimo s tem, da se osebe, ki so doživljale nasilje, s slednjim niso bile sposobne soočiti drugače, kakor s tem, da so se tudi same odzvale nazaj agresivno.

Medvrstniško nasilje so slepe in slabovidne osebe doživljale v različnih situacijah. Prav vsi so denimo nasilje doživljali med odmori, veliko pa je bilo nasilja tudi pri pouku, v aktivnostih izven šole, na primer v šoli v naravi, na športnih dnevih, zelo malo pa je bilo nasilja na poti v oz. iz šole. Zaskrbljujoča pa je zlasti ugotovitev, da večina oseb, ki so doživljale nasilje, o slednjem ni spregovorilo, temveč jih lahko uvrstimo v pasivne žrtve, ki nasilje ignorirajo in ne poiščejo pomoči.      

Ste se tudi vi v preteklosti zaradi slepote soočali z medvstniškim nasiljem ali kakšno drugo obliko diskriminacije?

V osnovni šoli na srečo nisem doživljala medvrstniškega nasilja. V srednji šoli pa sem bila podobno kot moji udeleženci tudi sama izpostavljena izključevanju s strani vrstnikov. Nikoli ni nihče do mene pristopil samoiniciativno, me kam povabil, ali mi ponudil pomoči. Tako sem imela v štirih letih v razredu zgolj eno pravo prijateljico, ki mi je pomagala. Medtem ko na fakulteti takšnega vedenja ni bilo. V letniku nas je bilo 60 in povsem človeško je, da z vsemi ne moreš biti najboljši prijatelj.

Jaz sem si takoj našla svojo grupo, s katero se še danes družimo. Vendar, če me je videl kdo od drugih sošolcev na hodniku, je pristopil do mene in mi ponudil pomoč. Z diskriminacijo pa sem se soočala predvsem, ko sem iskala študentsko delo, kjer je bila večina odgovorov vezana na to, da ne morem dobiti službe, ker ne morem delati na njihov računalnik, ali pa da zaradi slepote ne morem samostojno voditi delavnic, čeprav vsi vemo, da je to povsem izvedljivo.

Letos pa svoje izobraževanje nadaljujete na doktorskem študiju psihologije, in sicer na temo inkluzivnega izobraževanja slepih. Ali ocenjujete, da imajo osebe z oviranostmi dobre možnosti za izobraževanje? S čim ste vi imeli največ težav v izobraževalnem sistemu in kako ste jih premagali?

Pri ocenjevanju možnosti izobraževanja oseb z oviranostjo se mi zdi pomembno omejiti na to, s kom se primerjamo. Če se primerjamo z azijskimi in afriškimi državami, potem lahko vsekakor rečem, da imamo osebe z oviranostjo v Sloveniji odlične izobraževalne možnosti. Če pa se primerjamo denimo z Veliko Britanijo, ZDA ali Skandinavskimi državami, pa mislim, da nas čaka še veliko dela. Od leta 2000 imamo osebe z oviranostjo na voljo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je bil večkrat dopolnjen in ureja pravice izobraževanja različnih skupin otrok s posebnimi potrebami, kar je seveda temelj za inkluzijo.

Kljub temu pa se mi zdi, da pedagoški delavci pogosto nimajo ustreznega znanja in veščin za poučevanje oseb z oviranostjo v večinskih vzgojno-izobraževalnih programih. Ker pa se ti včasih ne čutijo kompetentne za delo s temi otroki, pa lahko to privede do odpora do inkluzivnega izobraževanja. Sama sem v procesu svojega izobraževanja imela največ težav s tem, da se je pogosto zgodilo, da določen učitelj ni vedel, kako mi naj neko snov ali test prilagodi.

Sicer sem v glavnem predvsem na gimnaziji imela profesorje, ki so izkazovali veliko stopnjo pripravljenosti za učenje in empatije, vendar se vedno najde kdo, ki ti zna zagreniti življenje. Težave pa so bile tudi glede učbenikov, saj se je večkrat zgodilo, da nam založba ni želela dati učbenika v elektronski obliki, zato smo se morali znajti sami. Težko pa se mi je bilo vključiti tudi v vrstniško skupino. 

Dostopnost grajenega okolja se v mestih postopoma izboljšuje, tudi številne izobraževalne institucije imajo že urejene talne taktilne vodilne sisteme, po katerih se lahko slepe osebe lažje orientirajo s pomočjo bele palice. Ali ste že kdaj uporabili taktilne oznake, se naokoli gibljete tudi s pomočjo bele palice?

Sama se po taktilnih oznakah in s pomočjo bele palice orientiram v okolju, ki ga poznam, torej tam, kjer se gibljem vsak dan. Sicer potrebujem spremstvo videče osebe.

V prostem času najraje potujete po celem svetu, med drugim ste se odpravili na Tajsko, Japonsko, Indonezijo, Grčijo … V katerih državah in na kakšen način imajo po vašem mnenju najbolje poskrbljeno za osebe z oviranostmi? Ste na potovanjih naleteli na kakšne zanimive ali unikatne prilagoditve grajenega okolja, zaradi katerih je prostor bolj dostopen?

Težko ocenim, kje je za osebe z oviranostjo najbolje poskrbljeno, saj v veliko krajih še nisem bila. Ampak po mojih dosedanjih izkušnjah bi rekla, da je za slepe osebe najbolje poskrbljeno v Angliji. V večini mest, ki sem jih tam obiskala, so na tleh TTVS-ji (talni taktilni vodilni sistemi) in zvočni semaforji. Poleg tega imajo tako na vlakih kot na avtobusih posebno asistenco za osebe z oviranostjo, ki te pospremi na prevozno sredstvo in ti nato pomaga izstopiti ter te pospremi do taksija oz. česar koli že želiš.

S takšno organizacijo se tako vsaj po mojem mnenju zelo spodbuja samostojnost oseb z oviranostjo, saj lahko same potujejo brez težav. V Angliji sem opazila tudi veliko zvočnih dvigal. Nekih posebnih prilagoditev grajenega okolja pa nisem zasledila nikjer, je pa res, da na potovanjih svoje pozornosti ravno ne usmerjam na dostopnost, temveč se prepustim kraju oz. državi, v kateri sem.

Laura Resnik