Svetovni dan duševnega zdravja

Na današnji dan, 10. oktobra, obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja. Pri tem je potrebno poudariti, da zdravje ni le odsotnost bolezni, temveč je stanje fizičnega in psihičnega blagostanja. Duševno zdravje je širši pojem – ni nujno, da posameznik pri sebi prepozna kakšno izmed duševnih motenj, lahko ima le posamezne znake ali na splošno čuti, da ne more funkcionirati, torej delovati na enem ali več področjih življenja.

Svetovna zdravstvena organizacija

Svetovna zdravstvena organizacija duševnega zdravja ne opredeljuje zgolj kot odsotnost duševne motnje, ampak kot širši nabor aktivnosti, ki so direktno ali posredno povezane s psihičnim dobrim počutjem. Duševno zdravje je stanje dobrega počutja, v katerem lahko vsak posameznik prepoznava svoje zmožnosti, se lahko sooča z običajnimi življenjskimi stresi, lahko produktivno dela in prispeva k skupnosti. Duševno zdravje vključuje tudi splošno zdravje, ki ne pomeni zgolj odsotnost bolezni, ampak stanje popolnega fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja.

Kaj so duševne motnje?

Duševne motnje delimo na organske duševne motnje, duševne in vedenjske motnje zaradi zlorabe psiho-aktivnih snovi, psihotične motnje, razpoloženjske motnje, anksiozne motnje, osebnostne motnje in motnje hranjenja. Zelo pomembno je razumevanje okolice, kaj se dogaja z osebo, ki se bori z duševno motnjo. Na videz nenavadno, nesramno vedenje ima v ozadju svojo logiko in ni vedno odraz tega, kar se zdi na prvi pogled. Lahko se zgodi, da oseba včasih prekine stike v dolgoletnimi prijatelji, znanci ali celo družinskimi člani in partnerji. Njeno vedenje je lahko nerazumljivo, na trenutke lahko nesramno in družbeno nesprejemljivo. Morda je videti nezainteresirana in lena. Vse to je zgolj odraz njihovih simptomov duševne motnje.

Glede na program OMRA, ki je akronim za program z naslovom Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja, so “pri osebah s težavami v duševnem zdravju njihovi vedenjski vzorci povezani z bolezenskimi stanji. Ta vključujejo npr. pretirano zaskrbljenost, čustveno otopelost, socialno izolacijo, energetsko izčrpanost, težave v razmišljanju in s koncentracijo idr. Lahko se spremeni njihov občutek za realnost in se pojavljajo vidne in/ali slušne halucinacije ter nenavadna prepričanja, ko ljudje vidijo, slišijo ali si domišljajo stvari, ki so niso resnične. Okolica pogosto zmotno tovrstna vedenjska in čustvena stanja povezuje z lenobo, nesramnostjo, nezanesljivostjo tudi nevarnostjo oseb s težavami v duševnem zdravju. Še posebej tovrstna prepričanja prevladujejo pri tistih ljudeh, ki so slabo seznanjeni in obveščeni o značilnostih duševnih motenj.« Oglejte si, kaj ljudje vidijo in kaj se dejansko dogaja z osebami s težavami v duševnem zdravju…

Kam po pomoč:

Pristopite k osebnemu zdravniku, ki lahko sam predpiše zdravila (po potrebi) ali usmeri naprej k specialistu psihiatru ali k specialistu kliničnemu psihologu po psihološko pomoč – svetovanje ali psihoterapijo k psihoterapevtu.

Razlika med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom

Psiholog ima zaključen študij psihologije, ki se v Sloveniji izvaja na filozofski fakulteti. Usposobljen je za to, da opravlja psihometrično testiranje in ocenjevanje ter ob težavnih vsakdanjih situacijah nudi psihološko svetovanje. S psihologom se lahko srečamo v različnih institucijah, kot so šole, vrtci, športna društva, podjetja ipd. Če ima opravljeno tudi specializacijo iz klinične psihologije, lahko opravlja delo kliničnega psihologa in tako sodeluje tudi z ostalimi zdravstvenimi delavci in specialisti.

Psihiater je zdravnik specialist, ki je zaključil izobrazbo na medicinski fakulteti in nato opravil petletno specializacijo iz psihiatrije. Usposobljen je za zdravljenje kompleksnejših duševnih bolezni in osebnostnih motenj, ki lahko potrebujejo zdravljenje z zdravili ali tudi hospitalizacijo. Poleg osebnega zdravnika je psihiater edini, ki nam lahko predpiše zdravila. Njegova primarna naloga ni nudenje psihoterapije ali svetovanje, razen če ima za to opravljeno tudi ustrezno izobrazbo. Prav tako psihiater ne opravlja psihološkega testiranja.

Psihoterapevt je strokovnjak, ki je opravil akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti in šel skozi specialistični študij psihoterapije. Pomaga nam lahko pri vseh vrstah težav, za katere bi se sicer obrnili na psihologa ali psihiatra. Za razliko od psihologa nam psihoterapevt sicer ne svetuje, prav tako pa nam ta ne more predpisati zdravil. Psihoterapija je dolgotrajen proces, preko katerega posameznik odkriva in ozavešča lastna čustva, vzorce in vedenje. Na SFU pojasnjujejo, da se pacienti zdravijo »v psihoterapevtskem odnosu, v pogovoru s psihoterapevtom, ki jim z ustreznimi intervencijami v varnem in zaupnem okolju omogoča predelovanje in razreševanje težkih osebnih vsebin in samoraziskovanje«.

Še več informacij

O duševnem zdravju smo že pisali tudi v eni izmed preteklih novic. Pridobite še več informacij…