Kulturni spomenik državnega in svetovnega pomena.

Ljubljansko pokopališče Žale, znano tudi kot Plečnikove Žale, sodi med najbolj znamenita evropska pokopališča. To lahko pripišemo njihovi ureditvi znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Žale oziroma kompleks mrtvih je kulturni spomenik državnega pomena, od leta 2021 pa je vpisan tudi na seznam Unescove svetovne dediščine. Med izbrane spomenike spadajo poleg Žal tudi vodna os mesta in Trnovski most, kopenska os, ureditev arheološkega parka, cerkev sv. Mihaela na Barju in cerkev sv. Frančiščka Asiškega v Šiški.

Plečnik je poslovilni kompleks ob takrat povsem novem mestnem pokopališču zasnoval v prvi polovici 20. stoletja. Na njem je zasnoval izviren kompleks mrliških vežic Žale, ki jih pred tem v Ljubljani ni bilo. Po njih je pokopališče dobilo tudi svoje ime. V žale vstopimo skozi monumentalen vhod izrednih razsežnosti in zračnosti. Gre za slavolok, zgrajen na stebrih v dveh nadstropjih. Ta simbolično ločuje mesto mrtvih od mesta živih. Tako kot mnoga druga Plečnikova arhitektura, tudi stavbe v Žalah marsikdaj odkrijejo Plečnikovo naklonjenost rimski umetnosti. Vrt vseh svetih je obdan z zelenjem

Žale si lahko ogledate tudi virtualno ali pa se po predhodnem dogovoru pridružite njihovim ogledom. Ta v sodelovanju s Turistično informacijskim centrom Ljubljana (TIC) potekajo vsako leto od marca do oktobra in so brezplačna. Na pokopališču lahko poiščete tudi grobove znanih pokojnikov glede na lego na enem izmed interaktivnih zemljevidov, ali pa ga izberete iz abecednega seznama. Ta je razdeljen v štiri tematske sklope, in sicer v: splošno, pesniki in pisatelji, igralci in vojna grobišča. Skupaj je na voljo več kot 100 informativnih točk z dodatnim opisom groba ali pokojnika. Poiskati je možno tudi Plečnikovega. Tudi zato, ker si ga je mojster seveda oblikoval kar sam.

ZA VEČ INFORMACIJ

Kako do nas

Dodatna ponudba

Plečnikove mestne osi.

Z mestnim avtobusom ali drugim prevozom se zapeljite še do središča Ljubljane, kjer boste našli še več Plečnikovih arhitekturnih biserov. Z avtobusom št. 2 se lahko peljete od Žal do Kongresnega trga, kjer se končuje kopenska os ali pa sestopite že pri Kliničnem centru in se odpravite na pot ob Ljubljanici – vodno os, ki vas vodi do njegovih najpomembnejših urbanističnih posegov.

Pa začnimo najprej kar pri tej poti. Na poti v bližini Cukrarne pridete najprej do vodnih zapornic na Ljubljanici, ki jih je oblikoval kot nekakšen slavolok. Postavljene so bile tik pred drugo svetovno vojno in so oblikovane na način, da ni videti njihovih tehničnih in mehaničnih elementov. Uzrete pa lahko elemente, ki spominjajo na egipčansko in etruščansko umetnost, zmajeve in človeške glave. Nadalje po oblikovanem Ambroževem trgu tik pred osrednjo mestno tržnico pridete do ozke stavbe imenovane Peglezen. Gre za večnadstropno poslovno-stanovanjsko hišo, ki stoji na majhnem trikotnem križišču, ki je bil povod za njegovo oblikovanje. Poleg ožine ga zaznamujejo razgibanost, zelo različna okna ter zimski vrt na vrhu. Pred Peglezen je Plečnik postavil tudi jambor za zastave v barvah trobojnice.

Ko prečkamo križišče, že pridemo do tržnice. Plečnikova ureditev se naslanja na rob Ljubljanice in kaže njegove prepoznavne elemente. S strani, obrnjene proti stojnicam, ugledamo stebriščno lopo s kolonadami. Oblikoval je tudi cvetlični paviljon na Tromostovju ter loži z vodnjakoma. Tromostovje je morda njegovo najbolj znano delo, a je most tu stal že prej. Osrednji most je prenovil in ga namenil prometu ter mu dodal še dva stranska za pešce, vse pa uredil kot celoto z balustradno ograjo, ki spominja na znani most Rialto v Benetkah.

Plečnik je uredil obrežje Ljubljanice, poglobil njeno strugo in jo obdal z betonom. Obdana je s številnimi stopniščnimi dostopi do reke in posameznimi nišami, ki spominjajo na čolne. Ob stavbi Filharmonije je dodal stopnišče, okrašeno z elegantno svetilko, ki vodi na nabrežje. Na poti ob Ljubljanici zagledamo Čevljarski most, ki je zelo širok, nekoč namenjen tudi prometu in ima značaj trga. Krasijo ga stebriščna ograja in visoki stebri s kroglami na vrhu.

Vodna os se končuje ob sotočju Ljubljanice z Gradaščico v Trnovskem pristanu in prijetno preide v bolj sproščeno različico, saj so tu njeni bregovi s stopnišči še jasneje namenjeni druženju. Uredil pa je tudi strugo Gradaščice, ki jo na koncu zaznamuje kar sedemnajst metrov široki Trnovski most. Njegova posebnost je tudi, da na njem rastejo breze. Le nekaj korakov stran je delno dostopna Plečnikova hiša, kjer je prebival do svoje smrti.

Tam se začne tudi kopenska os, ki deloma poteka vzporedno z vodno. Namesto proti Ljubljanici teče proti Emonski ulici, kjer je urbanistično uredil tudi ostanke rimske predhodnice Ljubljane in jim nekatere elemente dodal, npr. piramido ob rimskem zidu. Na poti do Vegove ulice, kjer je uredil alejo slovenskih skladateljev, opazimo še Križanke, kjer je sodeloval s študenti ter Nacionalno univerzitetno knjižnico (NUK). Ta je nastala na mestu nekdanjega Turjaškega oziroma Knežjega dvorca in je prava poslastica vizualnih elementov. Med igro opeke in kamna lahko med drugim opazite tudi okna, ki spominjajo na odprte knjige. Kongresni trg in Park Zvezda sta bila sicer urejena in nedavno dodatno prenovljena po njegovih načrtih, a je Plečnik tu načrtoval še precej drugih elementov. Plečnik je trg tlakoval, kostanje v parku zamenjal s precej svetlejšimi platanami ter park obdal s kamnitimi stebrički, pred bližnjo Uršulinsko cerkev pa je umestil tudi kužno znamenje.