Miran Možina: »Neenakost v Sloveniji hitro raste« - Brez ovir

Opozorilo!

Mobilna verzija strani še ni na voljo!

Prosimo oglejte si stran na računalniku oz. večjem zaslonu.

Najprej moramo končati DESKTOP verzijo,

nato pa se lotimo izdelave prilagojenih

prikazov za mobilne naprave!

Hvala za razumevanje.

Miran Možina: »Neenakost v Sloveniji hitro raste«

Miran Možina
Mag. Miran Možina. Vir: osebni arhiv Mirana Možina.

Psihiater in psihoterapevt mag. Miran Možina, ki je tudi supervizor na področju osebne asistence in drugih oblik psihosocialne pomoči v socialnem varstvu, nam je v intervjuju razložil, kakšen vpliv ima na uporabnika zmanjšanje števila ur ali ukinitev osebne asistence. Kaj to pomeni za njegovo vsakdanje življenje in vključenost v skupnost ter kakšne so psihične stiske, ki se lahko razvijejo tudi v duševne motnje.

S pomočjo storitev osebne asistence namreč ljudje z gibalnimi oviranostmi, ki potrebujejo v življenju pomoč drugega, živijo neodvisno in  bolj kakovostno. Osebna asistenca invalidnim osebam omogoča, da so neodvisni tako od institucionalne oskrbe kakor tudi od pomoči družinskih članov ali druge neformalne oskrbe.  To konkretno pomeni, da se lahko tudi hendikepirani ljudje v enaki meri odločajo sami in imajo enako paleto možnosti, kot jih imajo drugi ljudje.  Zaradi strožjega ocenjevanja upravičenosti do osebne asistence pa so številni uporabniki ostali brez osebne asistence ali pa se jim je število dodeljenih ur občutno zmanjšalo.

Pomen osebne asistence: možnost za samostojno življenje v domačem okolju

Strokovni vodja osebne asistence v Zavodu Brez ovir Barbara Kukman je poudarila, da je osebna asistenca oblika pomoči, ki uporabniku omogoča, da oskrbovanca – pasivnega prejemnika pomoči spremeni v aktivnega udeleženca v celotnem procesu pomoči. »Uporabnik se sam odloča, kdo mu bo pomagal, kaj bo delal, kdaj, kje in kako. Uporabnik sam izbere, usposobi, nadzira delo svojega osebnega asistenta, kar mu daje zelo pomembno vlogo odločevalca. Zmanjšanje obsega osebne asistence ali izguba osebne asistence pa lahko privede do velike stiske uporabnika.«

Invalid se sam pelje z avtobusom. Vir: Freepik.com.

Mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt ter ustanovitelj in direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja se pri delu supervizorja za izvajalske organizacije osebne asistence redno srečuje z zgodbami uporabnikov, osebnih asistentov ter njihovih strokovnih vodij in koordinatorjev. V intervjuju nam je med drugim razložil, o kakšnih stiskah mu pripovedujejo njihovi asistenti, svojci in uporabniki sami.

Na sistemski ravni zaradi strožjih kriterijev prihaja do zmanjševanja obsega osebne asistence. Število uporabnikov, ki jim bodo zmanjšali število ur, bo po reviziji pravice do asistence naraslo. Kako vi gledate na to spremembo?

Vidim jo kot del podobnih negativnih sprememb na številnih področjih, ki se dogajajo po nareku divjega kapitalizma. Poleg tega, da pri nas glede psihosocialnih oblik pomoči že od nekdaj precej zaostajamo za razvitimi državami, na primer v skrbi za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami, v skupnostni skrbi za uporabnike psihiatrije, v dolgotrajni oskrbi starejših idr., od leta 2010 v Sloveniji opažamo močan neoliberalistični trend razkrajanja socialne države, kar se med drugim kaže tudi v propadanju javnega zdravstva ter manjšanju obsega in raznolikosti raznih oblik psihosocialne pomoči v socialnem varstvu. Centri za socialno delo se vse bolj spreminjajo v urade, ki vse bolj izvajajo socialni nadzor in vse manj (psiho)socialno pomoč. In tudi drugi pokazatelji, ki so na primer navedeni v Oxfamovem poročilu, kažejo, da od leta 2010 v Sloveniji, v primerjavi z drugimi državami Evropske unije, družbena neenakost najhitreje raste.

Zaskrbljujoče je, da neoliberalistični trend vpliva tudi na področje osebne asistence in s tem povečuje neenakost uporabnikov v primerjavi z drugimi. Ena od značilnosti neoliberalizma je, da je vse manj osredotočenosti na samo delo, v našem primeru na osebno asistenco, in vse več na administriranje, upravljanje in nadzor. Ta deluje predvsem v smeri zniževanja stroškov, ne glede na razmerje med stroški in koristmi. Vemo pa, da niso pomembni samo stroški, saj se na področju osebne asistence in drugih oblik psihosocialne pomoči splača veliko vlagati, ker so potem tudi koristi velike, na primer manj zdravstvenih zapletov, manj hospitalizacij. Na srednji in dolgi rok se vložek v asistenco družbi poplača in povrne z obrestmi.

Zmanjšanje obsega samostojnosti oz. neodvisnega življenja je hud udarec za vsakogar, za gibalno ali mentalno ovirane osebe pa je to lahko še bolj travmatična izkušnja. Kaj pomeni za odraslo osebo, da je od nekoga odvisna? Kako se počuti oseba, ko ne more več odločati o sebi na takšen način, kot je odločala pred dogodkom, ki je zmanjšal njeno samostojnost?

Najprej naj poudarim, da neodvisnega življenja oziroma neodvisnega človeka ni. Vsi smo odvisni od marsičesa, na primer od hrane, kisika, primerne temperature idr., predvsem pa od odnosov, saj smo izrazito družbena bitja. Če dojenčka samo hranimo, previjamo in skrbimo za druge zgolj fizične potrebe, ne da bi razvili z njim sočuten človeški odnos, umre. Ko smo v današnjem času priča bohotenju pretiranega individualizma, je postala tudi prevladujoča predstava o duševnem zdravju izkrivljena: če sem zdrav, nikogar ne potrebujem, sem čim bolj samozadosten, samostojen, neodvisen. Raziskave o duševnem zdravju pa kažejo, da je ena od značilnosti duševno zdravih, da znajo dobro oceniti, kdaj rabijo pomoč in se v pravem trenutku na pravi način obrniti po podporo na prave ljudi.

Vsaka napredna družba naj bi za razne uporabnike razvijala raznovrstne oblike podpore oz. pomoči, lahko bi rekli čim bolj raznolike oblike konstruktivne odvisnosti, kar pa je zelo zahtevno, saj je treba vedno razmišljati in delovati v dve smeri: koliko lahko uporabnike spodbujamo, da se učijo čim bolj izkoristiti in razvijati lastne vire, pa naj bodo materialni, fizični, psihološki ali socialni, da bodo čim bolj konstruktivno odvisni? In kje jim moramo priti zaradi posebnih specifik njihove odvisnosti še bolj naproti, tako da prikrojimo načine in oblike pomoči, spremenimo okolje, kontekst po njihovi meri (npr. najbolj banalen primer je, da uredimo dostop do stavb, ki so zanje pomembne, brez stopnic)?

Kot supervizor vedno znova ugotavljam, da potrebujejo osebni asistenti veliko strokovnega usmerjanja, da bi se (bolje) znašli pri delu v teh dveh smereh, kdaj dati poudarek na eno in kdaj na drugo stran. Ko ima uporabnik osebne asistence pretirano individualistično naravnanost, se težje sprijazni z odvisnostjo in se težje nauči poiskati pomoč v pravem trenutku in na pravi način od prave osebe. Tako vleče napačne odločitve, ko poskuša biti čim manj odvisen tam, kjer bi potreboval pomoč, in je lahko do osebnega asistenta žaljiv, ga napada, vanj projicira slabe namene, ko mu ta želi priti naproti. Osebni asistenti so tako velikokrat presenečeni, ko njihovi dobri nameni naletijo na uporabnikovo ignoranco, odklanjanje, jezo, zavračanje in kritiko.

Skrb za lastno higieno, odvajanje vode, prehranjevanje in ostale osnovne življenjske potrebe je za večino ljudi samoumevna. Kaj pa nekdo, ki tega ne zmore? Kakšna je stiska uporabnika, ko izgubi asistenta, ki je bil njegova podaljšana roka?

Kaj pomenijo nezadovoljene osnovne življenjske potrebe, ki ste jih naštela, je vsakomur jasno. Če zanje ni poskrbljeno, lahko govoriva o pasivni evtanaziji. Kljub neoliberalističnem trendu, o katerem sem govoril, si ne morem predstavljati, še posebno v tako ekonomsko razviti državi, kot je Slovenija, da bi padli tako nizko. Zato nadaljujva z razmišljanjem, kakšna je lahko stiska uporabnika, ki ima zadovoljene osnovne življenjske potrebe, nima pa zadovoljenih psiholoških in socialnih potreb. Če zaradi pomanjkljive pomoči nima osnovnega občutka varnosti, pride v telesu do stresnega odziva. Kadar občutek ogroženosti traja mesece in leta, govorimo o kroničnem stresu, ki je zahrbtni ubijalec. Kot psihiater pa imam veliko izkušenj z ljudmi z dolgotrajnimi duševnimi motnjami, ki imajo nezadovoljene socialne potrebe in postanejo osamelci. Osamljenost je gojišče za duševne motnje in telesne bolezni, kot po drugi strani vpetost v socialne mreže prispeva k socialni imunosti, ki se tesno prepleta s telesno imunostjo.

Osamljen je lahko tudi bogat človek, ki ima okoli sebe kopico osebnih asistentov, pa je brez pravega človeškega stika z njimi. Spomnimo se le na film Prijatelja izpred desetih let, ki je nastal po resnični zgodbi in postal drugi najuspešnejši francoski film vseh časov ter je v domovini postal kulturni fenomen. Po nesreči na jadranju z zmajem bogati aristokrat Philippe ostane popolnoma hrom in z nobenim asistentom ni zadovoljen, dokler mu zavod za zaposlovanje ne pošlje mladega Drissa. Čeprav je ta izhajal iz delavske družine iz revnejšega predela mesta in je pred kratkim prišel iz zapora ter je zgledal najmanj primeren kandidat za tako delo, sta nepričakovano našla globok stik, tako da se je med njima celo razvilo prijateljstvo. Osebna asistenca ni samo hranjenje, pomoč pri pitju po slamici, čiščenje itd., temveč je ključno, v kakšnem vzdušju poteka in ali se ob tem med asistentom in uporabnikom razvije zaupen in pristen odnos.

Laura Resnik foto
Tudi psihološka pomoč je del osebne asistence. Vir: Freepik.com.

Osebni asistenti uporabnika spremljajo v mesto, trgovino, k zdravniku, na prireditve, mu pomagajo uporabljati javni prevoz idr. Oseba brez asistenta pa običajno ostaja doma. Kaj izključenost iz družbe in zmanjšanje socialnih stikov pomeni za duševno zdravje?

Danes so najpogostejše anksiozno-depresivne duševne motnje, ki so povezane z naraščajočo osamljenostjo ljudi oz. zmanjšanim obsegom in manjšo kvaliteto socialnih stikov. Izključenost iz družbe je pogosto povezana tudi z raznimi oblikami zasvojenosti, na primer s psihoaktivnimi substancami in »digitalnim, elektronskim kokainom«, to je z internetom, ko ljudje s priklopom na virtualni svet poskušajo nadomestiti pomanjkanje običajne socialne vključenosti. Za mamljivo privlačnostjo virtualnega sveta se skriva nenasiten pohlep po profitu. Ne smemo si metati peska v oči – internet je danes predvsem prodajalna gigantskih razsežnosti. Internetni ponudniki tako lovijo že otroke v svoj primež, da jim ponudijo kup na prvi pogled atraktivnih vsebin, ki pa jih puščajo prazne in osamljene. Žal se tudi osebni asistenti mnogokrat srečujejo z odvisnostjo uporabnikov od interneta. Gotovo je večja verjetnost, da bo tega manj, če uporabniku pomagajo pri socialnem vključevanju.

Ni pa nujno, kot se je pred leti pokazalo na primeru 33 let starega uporabnika, ki je živel v skupnem gospodinjstvu s staršema. Več osebnih asistentov, ki so se zvrstili v nekaj letih, se je pritoževalo nad njegovo pasivnostjo in molčečnostjo. Tako ni dajal navodil, kaj naj asistenti delajo, večkrat se je zgodilo, da ni odgovarjal na njihova vprašanja in so izmeno izpeljali v tišini. Ob tem se je stalno vmešavala mati z očitki, kaj so naredili narobe in kaj bi še morali storiti. Izvajala je stalen pritisk, da morajo biti asistenti odgovorni za uporabnike, medtem ko so asistenti ocenjevali, da imata uporabnik in mati nezdrav odnos. Asistenti so se pritoževali, da jim je delo naporno, vendar ne zaradi prevelikega obsega dela, temveč zaradi premajhnega: večino izmene so gledali uporabnika, kako gleda televizijo in brska po internetu.

Kako izgubo asistence dojemajo uporabnikovi svojci, družinski člani, če spet vsa skrb pade na njihova pleča?

Prej smo govorili o individualnem stresu, podobno pa je tudi z družinskim stresom. Če družina dobi premalo zunanje podpore, lahko začne pokati po šivih vsa družina. Pride do začaranega kroga, negativne spirale. Družinski člani vse težje regulirajo neprijetna čustva in so vse bolj nepotrpežljivi, nasršeni, živčni, kritični, jezavi, lahko tudi agresivni ali zanemarjajoči. Postopno se začne trgati tudi vpetost cele družine v širšo socialno mrežo. Bolj kot se slabšajo odnosi znotraj družine, se krhajo tudi odnosi družine navzven.

Imel sem opravka s številnimi družinami, ki imajo sina ali hčerko z dolgotrajnimi duševnimi motnjami, ki so ostali nezaposljivi ter brez prijateljev in ljubezenskega življenja. Žal se pogosto zgodi, da se začnejo obiski oziroma prijateljski stiki drugih družinskih članov prav tako redčiti. Družinske člane s hendikepiranim svojcem postane sram in imajo občutke krivde, ker imajo doma vse več konfliktov, zato se začnejo obnašati, kot bi bili »garjavi«, začnejo se skrivati pred zunanjim svetom. Po drugi strani, ker neprijetno družinsko vzdušje začutijo tudi drugi, se začnejo taki družini izogibati.

Izguba samostojnega bivanja v domačem okolju in drastična sprememba življenjskega sloga, ki se zgodi ob izgubi osebne asistence, je šok. Ena od rešitev je vključitev posameznika v institucionalno oskrbo. Kakšne so faze prehoda ob takšni selitvi?

Najprej naj opozorim, da ni nujno, da je družinska oskrba dobra, institucionalna pa slaba. Lahko imamo zelo kvalitetno institucionalno oskrbo in zelo slabo družinsko ali obratno. Velikokrat se dela škoda tako oskrbovani osebi kot ostalim družinskim članom, če pride do začaranega kroga, ko se stopnjujejo negativni odnosi med njimi, pa se z namestitvijo v družini vztraja. Zato izogibanje institucionalni oskrbi za vsako ceno ni pametno. Na Nizozemskem imajo denimo za ljudi s posebnimi potrebami in gibalnimi oviranostmi zelo raznolike oblike institucionalne skrbi. Še posebno so mi všeč majhne stanovanjske skupine, kjer jih živi od 5 do 10 ljudi, v naseljih, kjer prebivajo tudi ljudje, ki ne potrebujejo posebnih oblik pomoči. Institucija ni nujno neka velika zgradba, kjer živi več sto ljudi in stoji odmaknjena na robu naselij.

V Avstriji pa sem videl, kako se je več družin povezalo, skupaj so zbirali sredstva, odpravili so se na skupne počitnice, investirali v skupno stanovanje, da so potem lahko izmenično skrbeli za dve ali tri hendikepirane osebe naenkrat. Ne bi smeli pristati na to, da je edina možna oblika družinske skrbi nuklearna družina. Za prehod v institucionalno oskrbo je ključno zaupanje. Važno je, da uporabnik, ki odide v tako ali drugačno institucijo, verjame in zaupa, da mu bo tam dobro. Pot do takega zaupanja je velikokrat dolg in zahteven proces, ki vključuje veliko pogovorov in dogovarjanj vseh vpletenih, torej uporabnika, vseh družinskih članov in vseh pomagajočih.

Kam naj se po pomoč obrnejo hendikepirane osebe in njihovi svojci v stiski? Kdo in kako jim lahko pomaga?

Svetovna zdravstvena organizacija priporoča model t. i. piramide služb, ki naj bi bile med seboj povezane. Na dnu piramide je skrb vsakega posameznika za svoje zdravje in kvaliteto življenja. Na naslednji ravni so razne oblike neformalne oblike skupnostne skrbi z vključevanjem prostovoljcev. Naslednja stopnja so službe na primarni ravni zdravstvenega in socialnega varstva, kot so zdravstveni domovi, centri za duševno zdravje, centri za krepitev zdravja, centri za socialno delo, centri za pomoč na domu itd. Potem so specialistične službe, bolnice, zavodi in razne specialne ustanove.

Tisto, kar v sistemu osebne asistence v Sloveniji zelo manjka, je skrb za kvaliteto. Potrebovali bi boljše kriterije oz. merilce kvalitete, dober sistem stalne evalvacije. V Nemčiji so leta 2011 sprejeli zakon, kjer mora imeti vsak program socialno varstvene pomoči sistem sprotne evalvacije. Če ga nima, ne more kandidirati za javna sredstva. Ni dovolj samo preštevati delovne ure oz. preverjati prisotnost asistentov na delovnih mestih. Nimamo dobrih, sistematičnih ocen o tem, koliko smo vložili in kaj smo dobili za to. Na dolge proge je kakovost težko vzdrževati, zato se mi zdi prav neverjetno to, da pri nas ni večjega poudarka na izobraževanju in superviziji asistentov. Enkrat na leto po nekaj ur pomeni, da ga dejansko ni.

Kapitalistični trend deluje v smeri zmanjševanja kvalitete osebne asistence in večanja neenakosti: privilegirani sloji vedno manj namenjajo manj privilegiranim oz. prikrajšanim. Od 70. let prejšnjega stoletja se je zelo intenziviralo razkrajanje družbenega tkiva, skupnosti, socialne države, kakorkoli to imenujete. To opozarjajo različni strokovnjaki, od ekonomistov do filozofov, saj se dogaja na vseh področjih, v zdravstvu, socialnem varstvu, šolstvu, pravosodju, gospodarstvu, kamorkoli pogledate. In to je največja globalna nevarnost. Pandemija neenakosti je veliko bolj nevarna od pandemije covida. Zaradi eksponentne rasti neenakosti bi morali v prvi vrsti skrbeti za pravice sočloveka. Procent deprivilegiranih ljudi v Sloveniji hitro raste, zato moramo nehati skrbeti samo za svoje pravice, temveč se angažirati in se usmeriti v prizadevanje za pravice posameznikov, skupin in skupnosti, ki so bolj ogrožene in so pri uveljavljanju pravic na slabšem od nas. 


Laura Resnik

Nazaj