Miha Rednak: “Iščem invalidu prilagojeno stanovanje, a imam le še tri mesece”

Miha Rednak je vesten študent, diplomant ruskega jezika, odličen plesalec, športnik, izjemno luciden sogovornik in uporabnik osebne asistence Zavoda Brez ovir. Ta mu pomaga, da lažje premosti tiste ovire, ki jih sam najtežje zmore, sicer pa mu moči, energije in zamisli nikakor ne manjka. Javnosti je zadnje čase vse bolj znan tudi zaradi sodelovanja s svojim osebnim asistentom, estradnikom Jonatanom Hallerjem.

Z njim je Miha že večkrat soustvarjal tudi na glasbenem področju, saj je soavtor besedil Jonatanovih pesmi. Z eno zadnjih pesmi, Obzorje, sta tako sodelovala na slovenskem predizboru za pesem Evrovizije, Ema. Talentov ima Miha torej ogromno, prav toliko pa tudi pozitivne energije, ki kar žari iz njega in mu pomaga pri tem, da zmeraj znova najde nove poti življenja brez ovir. Trenutno tudi pri svojem stanovanjskem vprašanju.

“To je trenutno zame res najbolj pereča tema. 30. septembra se bom namreč, če mi status študenta ne bo podaljšan, moral izseliti iz študentskega doma. Noben, še tako utemeljen razlog, zakaj bi tam ostal, v primeru pomanjkanja statusa ne pomaga, niti v primeru, da bi soba ostala prazna.”

Miha, med številnimi aktivnostmi, ki so našle mesto med vašimi zanimanji, je tudi ples s pomočjo invalidskega vozička. Kdaj vas je ta pritegnil, katere plese obvladate ter kaj vam je pri plesu najbolj všeč?

Tako je, najprej sem plesal in to je bila ena dobra izkušnja v mojem življenju. Moram pa reči, da trenutno ne plešem več, ker sem se bolj posvetil aktivnostim na študijskem področju in imam še čisto malo do konca. Če bi še plesal, bi to sicer predstavljalo neko sprostitev, kot vedno. Ples ne glede na to, da je tekmovalen, predstavlja tudi sprostitev in moram reči, da sem neizmerno hvaležen za vse trenutke, ki mi jih je ples dal. Preko plesa sem prišel tudi do državne reprezentance in to je bil moj cilj že od začetka, ko sem začel trenirati. Ni enako plesati za klub ali reprezentanco. Takrat sem si rekel, v katerem koli športu bom, si bom prizadeval za to, da pridem do državne reprezentance in to mi je tudi uspelo. Ko sem prišel v reprezentanco, so se mi izpolnile sanje, saj je plesati za grb ali za državo nekaj neprecenljivega. Zato bi tu apeliral na vse državljane, športnike, da je Slovenija samo ena in jo je treba ščititi s srcem in dušo. Ob tem tudi v svoji stroki težko opazujem beg možganov iz države. Moram pa se zahvaliti še svojima soplesalkama Sari in Bredi, da sta mi kot plesni partnerici omogočili, da sem to dosegel.

Po eni strani pa se moram zahvaliti tudi klubu, ki je omogočil, da smo lahko plesali za državno reprezentanco na mednarodnih tekmovanjih. Za ples moram reči, da mi je pri njem najbolj všeč, da predstavlja neko sprostitev, telesno aktivnost. Pri plesu lahko izgubiš tudi kar nekaj kilogramov. Če se le posvetiš temu z vsem srcem in dušo, kot sem se mu jaz, takrat vidiš, da ni prestanka, da tudi takrat, ko ni treningov, delaš na polno in se trudiš preseči svoje meje. Med standardnimi plesi mi je sicer najljubši tango, med latinskoameriškimi pa samba. Plesal sem s pomočjo invalidskega vozička, ki je dodatno prilagojen. In ti vozički so takšni, da se da z njimi marsikaj narediti. Marsikdo medtem, ko gleda ples (na invalidskem vozičku), misli predvsem, da samo sledim na vozičku in se pustim soplesalki vleči za roke, da ničesar ne naredim. Moram pa reči, da se tisti, ki tako mislijo, zelo motijo. To je psihično in fizično zelo naporno.

V plesu ste dosegali izjemne rezultate. Bili ste državni prvak v latinskoameriških plesih in tudi na mednarodnih tekmovanjih večkrat prejeli zlate medalje tako za standardne kot latinskoameriške plese. Tekmo na Malti, na kateri ste priplesali tudi dve zlati medalji, ste (tako kot dobljeni medalji) posvetili svojemu preminulemu očetu. Je to vaš najdragocenejši spomin, povezan s plesom?

Kar se tiče dragocenosti pridobljenih medalj, je to zelo težko primerjati, ker je vsaka medalja posebna in prigarana. Je pa iz čustvenega vidika to nek presežek, ker sem vseeno dosegel zlato medaljo v državi, za katero sem rekel, da bom na njenem ozemlju posvetil medaljo svojemu nedavno preminulemu očetu. In sem dosegel tisto, kar sem si zadal. Vendar moram ob teh uspehih izpostaviti tudi soplesalko Bredo in ji dati vsaj 50% zaslug za to, kar se je zgodilo na vseh tekmovanjih. Je pa težko primerjati vse medalje. Na Nizozemskem je na primer ena največjih tekem v plesu na invalidskem vozičku in tudi tam sva dosegla neverjetne rezultate, zlate medalje. Vsako posamično medaljo je težko izpostavljati, je pa res, da je imela tekma na Malti neverjeten čustveni naboj. Sem pa ponosen na prav vse dosežke, ki sva jih dosegla z Bredo in bi, če bi bile kakšne odprte možnosti, to tudi ponovil. A si za vrnitev v klub želim drugačnih pogojev, saj so me določene stvari v klubu tudi zelo odbile in trenutno za vrnitev ne vidim realnih možnosti.

Za ples, še posebej latinskoameriške plese, je treba imeti veliko moči in hitro odzivnost. S kakšnimi izzivi se pri njem sooča plesalec na vozičku v primerjavi z drugimi plesalci?

Vse medalje so, kot rečeno,  prigarane in sem ponosen na vse svoje dosežke. Moraš pa imeti tako moč kot prilagojen voziček. Seveda je treba imeti moč pri vsakem športu, s katerim se ukvarjaš, moraš dati nekaj iz sebe. Moram reči, da je po vsakem treningu trener zahteval popolno predanost in to pomeni tudi, da psihično in fizično zelo trpiš. Čeprav si marsikdo, ki samo opazuje to, lahko misli, da »blefiramo«, je to res neverjeten psihičen in fizičen napor. Predvsem pri standardnih plesih je pomembno, da imaš držo rok pravilno in pri tem upoštevati, da ne sloniš na soplesalki, komolce moraš imeti v pravilni, prisilni drži in se moraš truditi za res vsako sekundo, ki jo preživiš na plesnem parketu, pod budnim nadzorom sodnikov. Si pa seveda za vse to na koncu poplačan, če ne z medaljo, pa vsaj s spoštovanjem drugih reprezentantov.

Voziček moraš znati kar lepo nadzorovati, to pridobiš s treningom, a moraš vedno upoštevati, da z nogami ne moreš nič, ker so privezane s pasom tudi zaradi varnosti, zato pa imaš boke. Z njimi se moraš naučiti veliko delati, kar je za »cerebralce« (osebe s cerebralno paralizo op. ur.), kot sem sam, na začetku znanstvena fantastika. Ampak se potem nekako navadiš, ugotoviš, da pa vendarle zmoreš. Zato pa je tudi pomembno, kakšen voziček imaš. Mora biti prilagojen, okreten, da se ni treba res preveč truditi in se lahko trudiš bolj mentalno: kakšno kretnjo narediti, kako obrniti bok. Ko pa se tega navadiš, ugotoviš, da je ples nekaj najlepšega, da si v tistem trenutku, ko plešeš, v povsem drugem svetu. Najprej pa moraš sploh uživati v plesu, da lahko dosežeš te rezultate. Vse zasluge, ki jih imaš ti, pa ima tudi tvoj plesni partner.

Vaša plesna partnerka Breda je za nov, še boljši voziček, ki bi vam pomagal pri hitrejših obratih, pripravila tudi skupno akcijo z oddajo Dan najlepših sanj, ki so jo predvajali na televiziji POP TV. Kako je bilo doživeti to presenečenje, ki se je zgodilo tik pred vašim rojstnim dnem?

Lepe rezultate se z veliko napora da dosegati tudi takrat, ko voziček ni ravno prilagojen. Če pa imaš prilagojen voziček, ki ga je Breda omogočila preko oddaje Dan najlepših sanj, je te rezultate veliko lažje dosegati. In na tem mestu bi se še enkrat tudi njej rad zahvalil, saj si res zasluži vse pohvale kot oseba in kot soplesalka. Doživeti to presenečenje je bilo tudi nekaj neverjetnega. V klubu so mi namreč najprej rekli, da bo to presenečenje za neko tretjo osebo, zaradi varstva podatkov, ki so jih šele potem razkrili. Bil je ravno tak dan, da se mi res ni dalo nikamor in so kar vztrajali in vztrajali, da sem pristal na to, da grem. Ko smo prišli na POP TV, pa sem ugotovil, da se je voditelj Peter Poles začel kar ogromno ukvarjati z mano in nato dojel, da bom glavna zvezda tam sam. Kar mi včasih tudi kar paše. Ko sva se s Petrom pogovarjala na glavnem odru, je bilo naslednje presenečenje že to, da je tja prišla tudi Breda, ki naj bi bila sicer v tem času v Londonu. A je bila v resnici v Ljubljani, prišla je v oddajo in se zelo bala, da me bo kje v mestu slučajno srečala (smeh). Že publiki je omenila, da je zadaj na videu sicer London in je do srede ni, a to ni bilo res, nato pa je prišla. . Potem pa se je razkrilo še to, da je ona omogočila tudi, da sem dobil ta voziček. Pri tem sem res neverjetno hvaležen vsem deležnikom oddaje, ki so jo ustvarili, Bredi in pa tudi klubu, ki je omogočal take dobre rezultate.

“Marsikdo medtem, ko gleda ples (na invalidskem vozičku), misli predvsem, da samo sledim na vozičku in se pustim soplesalki vleči za roke, da ničesar ne naredim. Moram pa reči, da se tisti, ki tako mislijo, zelo motijo. To je psihično in fizično zelo naporno.”

Na prvem treningu z novim vozičkom ste se menda počutili kot na vrtiljaku?

Na prvem treningu s tem vozičkom je bilo neverjetno, že zato, ker so bili obrati trikrat hitrejši kot pri prejšnjem in si se moral kar navaditi, kot da bi začel ponovno. Kot na vrtiljaku sem se počutil zato, ker je vse potekalo veliko hitrejše, tudi Breda se je morala navaditi pa tudi nezgode so se dogajale (smeh). Šport ni šport, če ni nekih nepredvidljivih situacij. Moram pa reči, da sem se sedaj malo oddaljil od plesa in vseh športov, ker univerzitetno življenje enostavno zahteva neverjetno predanost samo temu in včasih res ne vem, kje se me glava drži. Ampak tudi tega sem se navadil, je pa seveda težje, ker ne uživaš toliko kot pri plesu, a se vsak trud izplača. Po eni strani se sedaj ukvarjam s tem, kako bom sploh magistriral, ker imam trenutno še en izpit in dve magistrski nalogi, vsak izpit na fakulteti pa je kot, da bi delal popravne izpite. Neverjetno veliko snovi je in se moraš res poglobiti, tako da sem trenutno res vse posvetil temu. V prihodnosti pa bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega. Ukvarjal sem se sicer tudi z metom kopja, a dvorana žal ni bila ustrezno prilagojena. Zato sem s tem prenehal, ker ta ne omogoča ustreznih rezultatov, dokler ne bo prenovljena.

Pri vašem vsakdanu, tudi študiju, vam pri številnih zanimanjih in obveznostih pomagajo vaši osebni asistenti/ke. Kako je nekoga, včasih tudi popolnega tujca, spustiti v svojo intimo? Kakšni so bili občutki, ko ste spoznali Jonatana Hallerja Pereiro, enega izmed vaših osebnih asistentov? Kako se je razvil vajin odnos?

Seveda, ne glede na to, kaj se ti v življenju zgodi, slej ko prej pridejo nove, ali ostanejo stare osebe. Osebna asistenca je takšna, da se marsikdaj pojavijo tudi kakšni izzivi, ki jih ti ali osebni asistent nista pričakovala, na primer mojih epileptičnih napadov. Seveda je težko kakršnokoli novo osebo na začetku sprejeti, ker moram vsakomur razložiti, kakšne so moje specifike in ni enostavno vsakič, ko pride nekdo drug, razlagati vse na novo. Zato mi je pomembno, da ostanejo, ali pa vsaj poskusijo ostati, tisti, na katere si se navadil. Osebna asistenca ni mišljena, da so osebni asistenti ali ti kot roboti, da boš rekel: »Naredi to in to, potem pa pojdi«. Nekateri so sicer sposobni tega, jaz pa pač ne. Moram reči, da sem se na svoje osebne asistente navezal in me tega ni sram priznati. Bilo bi mi zelo težko, če bi eden izmed teh treh, ki so trenutno meni na voljo, šel. Saj se prilagodiš, glede na to, da marsikdaj kdo od njih ni na voljo in imaš nadomeščanja. A nisem za to, da se to velikokrat zgodi. In sem zelo srečen, da sem dobil osebe, ki so že kar nekaj časa z mano.

Tu je treba izpostaviti Evo, Anjo in Jonatana ter Špelo, ki je sicer trenutno na porodniškem dopustu, in smo se zelo navadili drug na drugega. Tudi njim ni povsem vsakodnevno, ko gredo kam drugam. Jonatan je v bistvu nadomestni osebni asistent, a sva se tudi iz neposlovnega vidika (smeh) zelo dobro ujela. Z njim sva šla skupaj tudi na morje, kar je bila ena najbolj zanimivih izkušenj v mojem življenju. On je pač tak, tudi, če si slabe volje, te zna spraviti vsaj približno v dobro ali boljšo. Zato sem z njim začel sodelovati tudi na glasbenem področju, čeprav glasba ni ravno moje najmočnejše področje, so pa jeziki. Glede na to, da je Jonatan napol Portugalec, ima včasih probleme s kakšnim slovenskim izrazom, ki ga jaz malo dodelam in potem občasno pride ven kakšna pesem, kot je Obzorje, s katero sva sodelovala tudi na Emi. Kar se pa tiče osebne asistence, pač ne smeš podlegati prepričanju, da je osebni asistent tukaj samo zato, da ti pomaga. Ja, ti pomaga, ampak je tu tudi kot oseba in to moraš sprejeti ter upoštevati tako njegova kot svoja čustva. To je vseeno en odnos, ki ga moraš negovati in ohranjati, da lahko normalno sodeluješ. Si pa na začetku, ko sem prišel v Ljubljano, nisem predstavljal tega, da bi bile pri meni osebne asistentke in sem zahteval, da bi bil to fant. A zaradi lokacije to ni bilo možno, saj bi se moral preseliti za Bežigrad. Zato sem se moral navaditi na dekleta, sedaj pa mi je za to, kakšnega spola je, vseeno in vse deluje normalno.

“Kar se pa tiče osebne asistence, pač ne smeš podlegati prepričanju, da je osebni asistent tukaj samo zato, da ti pomaga. Ja, ti pomaga, ampak je tu tudi kot oseba in to moraš sprejeti ter upoštevati tako njegova kot svoja čustva. To je vseeno en odnos, ki ga moraš negovati in ohranjati, da lahko normalno sodeluješ.”

Ni skrivnost, da se Jonatan želi uveljaviti na mednarodnem pevskem področju. Kot ste omenili, zadnje čase v glasbenih vodah vse bolj delujete tudi vi, saj veliko sodelujeta, skupaj z njim namreč pišete besedila za njegove skladbe. Nam lahko poveste, kako se je utrnila ideja za to poglavje in s koliko skupnimi pesmimi se sedaj lahko že pohvalita?

Sam sem začel sodelovati z njim, ker sem po plesu iskal nove izzive in sva prišla do te skladbe Obzorje ter tega, da greva na Emo. Skladba Obzorje načeloma sploh ni bila namenjena javnosti, temveč temu, da sem dal ven svoje čustvene težave. Včasih pomaga, da daš to na papir. Jonatan je tak glasbenik, da jo je sprejel, ker ima rad tak žanr. In tudi sam sem rekel, če se bo to (uglasbitev op. ur.) kdaj zgodilo, želim, da to ti odpoješ, ker si sposoben tak žanr odpeti. Načeloma pa je bila ta pesem bolj namenjena temu, da sem se sam »očistil«, čeprav se še nisem v popolnosti, je pa zelo pomagalo.

Ta pesem na začetku sicer ni bila namenjena za Emo, ampak me je Jonatan enkrat vmes poklical s Portugalske in povedal, da jo je poslal na komisijo, ki odloča, če gre na Emo ali ne. Sam sem mu na začetku dejal, da nočem, da gre niti blizu Eme. A je to naredil nekako na skrivaj, brez mojega védenja. Potem pa sem bil fasciniran, nisem mogel verjeti svojim ušesom. Čeprav sem bil na začetku malo jezen nanj, sem bil kasneje vesel, da je bilo to besedilo prepoznano kot nek potencial za Emo. Ta komad je potem doživel svoj preporod, namen. Je pa pesem namenjena dekletu, ki mi je zelo blizu, tudi sedaj in lahko rečem samo, da je v določenih asistentskih vodah. Njenega imena pa nisem izdal ne v skladbi, niti ga ne nameravam sedaj. Glede na to, da se ukvarjam s prevajalstvom, lahko rečem tako kot je rekel Walter Benjamin, eden nemških filozofov, da vsak prevod pomeni preroditev in novo življenje izvirnika. Pesem je sicer doživela preporod že brez prevoda, saj je bila že Ema prevod pesmi iz papirja na glasovno raven. Za to, da so prepoznali njen potencial, sem zelo hvaležen tako Jonatanu kot komisiji, s tem se mi zdi cilj dosežen. Hvaležen sem, da so ta čustva privrela ven, da danes brez težav govorim o teh zadevah. Pesem je bila lepo sprejeta v Sloveniji, prevajala pa je ne bova, kljub določenim komentarjem poslušalcev po Emi, ki so menili, da bi v angleščini pesem bolje zvenela. A to so subjektivna mnenja, s katerimi se nima smisla ukvarjati.

“Emo in Evrovizijo gledam kar pogosto in moram reči, da mi še ni bilo tako težko, ker veš, da je en del tebe tam in se predstavlja po eni strani tudi tvoja skladba. Ta čustva, ki so bila najprej namenjena tej pesmi na papirju, so potem privrela na plan tudi tam na odru.”

Jonatan je torej z vajino pesmijo Obzorje tekmoval na slovenskem predizboru za pesem Evrovizije, na Emi. Kakšni so bili občutki, ko ste z vašim delom prišli v predizbor, opazovali Jonatanov nastop na njem, imeli realne možnosti za predstavitev ne le vsej Evropi, temveč tudi svetu? Žal sami niste mogli vsega opazovati iz »green room-a«, kajne?

Zaradi korona časov tega »green rooma« za Jonatanovo ekipo sploh ni bilo. Vsi iz njegove ekipe, razen plesalcev, smo namreč morali ostati doma. Oziroma bi lahko šli tja, a bi morali ostati pred dvorano. Kar ni imelo nobenega smisla. Sam sem se odločil, da bom vse gledal od doma, kjer imam velik monitor. Je res prireditev, v katero si dal vsa svoja čustva in srce, sam sem imel težave že s tem, kako se sploh obleči. Seveda ni enostavno niti spremljati vsega, kaj šele biti tam. Emo in Evrovizijo gledam kar pogosto in moram reči, da mi še ni bilo tako težko, ker veš, da je en del tebe tam in se predstavlja po eni strani tudi tvoja skladba. Ta čustva, ki so bila najprej namenjena tej pesmi na papirju, so potem privrela na plan tudi tam na odru.

Škoda sicer, da se nismo uvrstili v finale, smo pa dejansko imeli neko druženje.  Vsi smo tudi glasovali zanj, čeprav sam nisem bil sposoben tega v tistem trenutku. Do zadnjega razglašenega finalista sem bil popolnoma v afektu in ko so razglasili končnega, ko smo videli, da nismo med temi šestimi, je bilo razočaranje na začetku neizmerno. Potem pa sem samo upal, da bodo Jonatan in njegova ekipa za to, da se kljub pozni uri takoj po tem vidimo. Seveda so bili za in smo  se temu primerno podružili v lokalu, ki se je pravzaprav ravno zapiral pa so zaradi nas še malce podaljšali. To je res ena taka izkušnja, ki bo ostala do konca življenja, tako kot pri plesu, ni pa enostavno v nobenem primeru, niti v času pisanja komada niti kasneje. Veš, kaj delaš, a niti približno ni enostavno.

V drugih objavah ste večkrat povedali, da ste nad glasbo in pisanjem besedil navdušeni. Bi si jih želeli pisati tudi za skladbe drugih avtorjev?

Odvisno, v kakšno vzdušje padeš. Jaz sem se tega lotil predvsem zaradi Jonatana, saj sem se v njegovi družbi zelo odprl. In potem vidiš neke skrite talente, ki jih sam sploh ne gojiš. Ni pa to moj prvenstveni namen. A si sposoben marsikaj ustvariti, če si v pravem vzdušju. Nisem pa pripravljen tega delati za druge, ker je enostavno Jonatan v meni prebudil tisto umetniško dušo, ki jo lahko kanaliziram samo preko njega. Zato sem si rekel, da če bom kdaj, bom samo še njemu v podporo. Sam pa se bom posvetil ruščini in sociologiji ter morda še kakšnemu športu kdaj; predvsem upam, da pridem nekoč nazaj v ples. A, kot rečeno, pod drugačnimi pogoji. Z drugimi pa trenutno nimam namena sodelovati, trenutno je samo Jonatan med tistimi, ki imajo ta potencial, da z njimi še kdaj sodelujem.

Jonatan sicer ni vaš edini osebni asistent. Kaj vam osebna asistenca pomeni, kje vi vidite njeno dodano vrednost?

Tako je, Jonatan je pravzaprav nadomestni osebni asistent, ki se tudi sam prvenstveno želi ukvarjati predvsem z glasbo. A ravno ta način dobro deluje za oba, saj mu omogoča oboje, delo, kjer združuje obe možnosti. Bi si ga pa tudi predstavljal kot rednega osebnega asistenta, ker je živ dokaz tega, da osebna asistenca ni stroj. Z določeno osebo si skupaj 8 ur na dan ali več in si primoran vzpostaviti nek odnos, ki potem traja tudi izven osebne asistence. Moram reči, da z določenimi osebnimi asistenti tega nisem doživel. Tudi sam na hiter način povem stvari, kar se lahko morda določenim ljudem zdi kot napadanje, a le izrazim svoje mnenje, ki ni po vsakršnem okusu in ne leporečim. Če rečem, da nekaj ni v redu, pač ni v redu. Zato pa sem tudi nekaj časa potreboval, da sem dobil to ekipo, ki jo sedaj imam in jo želim obdržati kar čim dlje. Vzpostavili smo nek odnos, ki ima potencial, da se nadaljuje tudi izven asistentskih voda. Vsi smo se drug od drugega nekaj naučili in pomembno je, da drug drugega poslušaš. Če so možnosti, skušaš poslušati oba, včasih pa je bolje, da se te poti razidejo na človeški način. Prednost osebne asistence pa je predvsem v tem, da greš lahko kadarkoli kamorkoli, torej dejanska svoboda.

Ko smo ravno pri svobodi – trenutno živite v študentskem domu in ste sredi iskanja novega prilagojenega stanovanja v Ljubljani. Kakšen izziv je poiskati ustrezno, prazno, dostopno, stanovanje, tudi finančno? Na kakšen način je tako stanovanje presežek za vas, glede na to, da vam sedaj pri samostojnem življenju v stanovanju pomaga osebna asistenca? Če bi bilo stanovanje popolnoma prilagojeno, bi bilo te svobode še več.

Bom rekel takole – trenutno v Ljubljani enostavno ni prilagojenih stanovanj, če gledamo vse aspekte, cenovno in arhitektonsko prilagojeno. Če gledamo na neprofitna stanovanja, ko so razpisi. Sem v čakalni vrsti za neprofitno stanovanje, na katerega bo treba še čakati, kar pri meni pomeni zelo veliko oviro. Tudi doma v Velenju ni toliko prilagojeno. A sem se sam po desetih letih življenja v Ljubljani že toliko navadil samostojnosti, da si niti ne predstavljam iti nazaj, čeprav imam vse člane svoje družine neizmerno rad. Tudi oni me razumejo kot osebo in so pripravljeni hoditi k meni na obiske. To se mi zdi bolj smiselno, saj se takrat še bolje razumemo, kot pa da se najedamo doma. Imamo pač že svoj pogled na svet.

To je trenutno zame res najbolj pereča tema. 30. septembra se bom namreč, če mi status študenta ne bo podaljšan, moral izseliti iz študentskega doma. Noben, še tako utemeljen razlog, zakaj bi tam ostal, v primeru pomanjkanja statusa ne pomaga, niti v primeru, da bi soba ostala prazna. Moram se navezati tudi na osebno asistenco, tu so namreč ljudje, ki jim zaupam in verjamem, da naredijo najboljše, kar lahko, je pa hkrati to zadeva, ki jo je treba zelo hitro rešiti, obenem pa nudi omejene možnosti. Zato apeliram na vse, ki imajo možnost, da pomagajo pri iskanju stanovanja. Ne samo meni, temveč tudi ostalim invalidom, ker verjamem, da nisem edini, ki ima pri tem težave.

Tudi ta prilagojena stanovanja imajo lahko namreč omejitve. Meni je bilo recimo ponujeno »prilagojeno« stanovanje, a ima kad (Miha ima cerebralno paralizo in za gibanje uporablja električni voziček op. ur.) in se zaradi njene višine kljub pripomočkom nisem zmožen presesti ter se stuširati. Potreboval bi tuš brez roba, ali pa z le majhnim robom, brez kadi in ostenja, ki onemogoča dostop. Ponujeno stanovanje je sicer dovolj veliko, ima tudi balkon, a mi ne omogoča osnovnega bivanja. Tudi wc je ločen in zelo ozek. Kopalnica pa žal vse onemogoči. Je pa to edina možnost, ki mi jo trenutno lahko nudijo na Zvezi paraplegikov Slovenije. Pri drugih društvih, kjer sem se pozanimal, pa imajo vse polno, ali pa uporabnikov s tako diagnozo, kot jo imam, v stanovanja ne sprejemajo. Pri tem menim, da bi morali gledati širše, ne le na diagnozo. Vem, da imajo tudi tisti, ki imajo drugačno diagnozo, težavo z iskanjem primernega stanovanja, a si želim, da bi lahko koristil več možnosti.

“Pridejo pa tudi trenutki, ko si povsem na tleh in ne vidiš več razlogov za življenje oziroma optimizem… Takrat si ne smeš zatiskati oči, da tega ni, pred tem, da te težave imaš. Moraš biti sposoben tudi sam sebi priskrbeti pomoč. Tudi to je pomembno.”

Stanovanje mora imeti torej primerno kopalnico, tuš brez roba in dovolj prostora za gibanje ter dostop. So pa še drugi pogoji, ki tudi vplivajo na dostopnost, med njimi tudi širine prehodov in ureditev vhoda, nadstropij. Širina vrat mora biti vsaj 90 cm, obračališče vsaj 150 cm…

Če je stanovanje v višjem nadstropju, mora imeti dvigalo. Če pa je pritlično, mora imeti klančino, idealno pa je v ravnini in nima ničesar. Tudi Ljubljana kot mesto, ne glede na to, koliko je prilagojena, ima veliko nekih pomanjkljivosti, predvsem birokratskih. Traja neverjetno veliko časa, da se določene stvari uredijo. Seveda vsi apeliramo na čas, čas, čas, a ni vse v času, so tudi določene zadeve, ki jih lahko pravočasno uredimo in s tem ustvarimo prijaznejšo družbo tako za invalide, kot tudi za vse ostale ljudi. Tudi zdravi ljudje brez problemov imajo določene birokratske ovire, ki jim onemogočajo bivanje na kraju, ki si ga želijo. Mi smo doma bolj na podeželju, sicer dva kilometra stran od Velenja, a si jaz kot oseba trenutno ne predstavljam, da bi živel v Velenju. Je seveda možno z osebno asistenco, a smo spet na tej ravni, da dobiš nove osebe, ki se morajo ponovno »dokazati«. Trenutno so se, glede na to, koliko zdravstvenih težav imam sicer, zadeve izboljšale. A to ravno zato, ker se počutiš boljše, v določenem okolju varno in hočeš tu ostati. Imam rad svoje osebne asistente ter asistentke in si želim, da se dobro počutijo ob meni ter sam ob njih in zaenkrat je to to. Če se bo to prekinilo, se bo seveda prekinilo zaradi prekinitve bivanja v Ljubljani.

“Edini moj nasvet je, da nisi tiho. Pri ranljivih skupinah, kot so invalidi, je predvsem problem v tem, da so tiho. Čeprav je lahko za posameznika to boljše, je za skupino prav, da nisi, ker družba vidi, da si upaš izpostaviti in povedati svoje. In to velja za vsa področja… Potrebno se je izpostavljati. Mi kot ranljiva skupina pa smo se primorani še toliko bolj izpostavljati, da ljudje vedo, da mislimo resno… Zato apeliram, da se izpostavijo in najdejo svoj glas v družbi. In potem bo nekoč bolje.”

Osebna asistenca je res pomemben del vašega življenja in večkrat nudi ne le osnovno, temveč tudi dodatno pomoč, spodbudo. S pomočjo osebne asistence, konkretno z Jonatanom, so se vam že začele delno uresničevati tudi vaše sanje o potovanjih. Kam vse z Jonatanom še nameravata odpotovati in kaj  se vam je doslej najbolj zapisalo v spomin?

Potovanj trenutno še ni bilo tako veliko, imava pa veliko načrtov. Jonatanu se da potovati, zna potovati, zna pakirati, ima vse stvari praktično v petnajstih minutah spakirane. In zato sva se dogovorila, da bo tudi moj potovalni asistent (smeh). Po eni strani planirava potovanje na Portugalsko, a je vse odvisno od mojih izpitov. Imam namreč še en izpit, ki mi preprečuje večja potovanja, ko pa bo narejeno, za to ne bo nobenih ovir več, bomo brez ovir (smeh). On (Jonatan) je res pripravljen sprejeti tudi vse težave, ki so v tistem trenutku na poti. V kakršnih koli nastanitvah si, se že nekako znajdeva. On je pač tak, da se znajde. In če imaš človeka, ki se znajde, potem je tudi tebi lažje in lažje razmišljaš. Če pa si zaprt v svoji lupini, v mišljenju, da nikamor ne moreš več iti, potem pa res nikamor več ne boš šel. Tudi zato si želim ostati v Ljubljani, ker je možnost do tega, da greš kam, večja. Tudi, ko bom končal študij, bo prva stvar iskanje službe v Ljubljani. Obenem pa bom tudi delodajalce spodbujal, da, tako kot so poskusili prilagoditi svoje delovno okolje invalidom, poskusijo prilagoditi možnosti bivanja v mestu, ki to zaposlitev omogoča.Dogodivščin je kar precej, verjetno se še vedno vsi vsakič naučimo nekaj novega, zraven pa se še dobro nasmejemo. Vedno z veseljem slišim mnenja svojih asistentov, ampak, kot sem omenila, svoje mnenje postavim na prvo mesto. To, da se z nečim ne strinjamo, se zgodi res redko in še to so po navadi malenkosti. Če pa že, se mi pa zdi, da zadevo rešimo povsem brez problemov.

Imate z vajine dosedanje poti tudi kakšno posebej smešno ali prisrčno anekdoto?

Jonatan je v Sloveniji uveljavljen ali napol uveljavljen glasbenik, poznajo ga predvsem mlajše generacije. In na morju se je recimo zgodilo, da se je našla ena skupina deklet, ki je bila totalno fascinirana nad njim, ko so ga že samo zagledale. On je tega kot »celebrity person«, znana oseba, že vajen (smeh). Tudi sam sem, ko sem bil v plesu, to doživljal, od mladih do starejših, vsak tretji v Ljubljani me je takrat poznal. Sedaj, ko se s tem ne ukvarjam več, imam vsaj iz tega vidika malo miru. Tudi po oddaji Dan najlepših sanj so me vsi prepoznali, me ustavljali na avtobusu in se želeli slikati z menoj. Kar imajo sedaj za spomin (smeh), da so nekoč srečali nekoga iz Dneva najlepših sanj. Tudi soplesalka Breda je doživljala enake stvari. Z njo sva se udejstvovala na različnih družabnih dogodkih in nastopala tudi za sponzorje. Včasih pa srečam tudi koga, ki se me spomni še z nastopov za gimnazijo Slovenj Gradec, kamor sem hodil tudi sam. To res rad vidim in z veseljem pogledam tudi posnetke za nazaj.

“On je pač tak, da se znajde. In če imaš človeka, ki se znajde, potem je tudi tebi lažje in lažje razmišljaš. Če pa si zaprt v svoji lupini, v mišljenju, da nikamor ne moreš več iti, potem pa res nikamor več ne boš šel.”

Sami ste tudi sicer znani kot vselej nasmejan, optimističen in smisla za humor poln človek. To se zelo čuti v reklamnem spotu, ki ste ga skupaj z Jonatanom posneli za naš zavod. Kako sicer sprejemate situacije, ko vse ne gre po načrtih, ali se znajdete pred kakšno nepredvideno oviro, morda celo tam, kjer jih prej ni bilo? Kako greste čez stvari, ki so težke? Doživeli ste namreč tudi očetov samomor.

Ja, poskušam biti tak, tudi družba te lažje sprejme, če navzven kažeš neko pripravljenost, odprtost. Tako kot Jonatan, ki ga vsi lepo sprejemajo, pri nikomur ni v zobeh. Tudi sam se poskušam vesti na tak način, sem pa malo »škorpijonske« narave, to sem namreč po horoskopu in imam kdaj tudi zelo, zelo slabe trenutke, ki jih težko skrivam. Ljudje velikokrat to opazijo, me sprašujejo, a jim niti ne skušam tega pojasniti, ker je to zelo težko, ko imaš probleme sam s sabo. Zato je tudi nastal ta komad (Obzorja op. ur.), ker sem na nek način lahko dal ven, kar sem potreboval. Pridejo pa tudi trenutki, ko si povsem na tleh in ne vidiš več razlogov za življenje oziroma optimizem. Pridejo tudi trenutki, ko sem bil v kontaktu s psihologi, sem povedal, da potrebujem pomoč. Te pomoči ne morejo nuditi starši, družina ali osebni asistenti, ki so sicer vsi lahko velika opora. A ne gre vse v življenju preko teh, tudi prijateljskih, vezi, ampak moraš kdaj uporabiti bolj strokovne poti. Takrat si ne smeš zatiskati oči, da tega ni, pred tem, da te težave imaš. Moraš biti sposoben tudi sam sebi priskrbeti pomoč. Tudi to je pomembno.

Mi smo kot družina zelo povezani in hitro pride do tega, da te sprašujejo, kaj je. Moja mama je do določene mere zelo strpna, a včasih ne ve, na kakšen način naj pomaga. Na tem mestu bi se zato rad opravičil, če sem kdaj do teh občutkov pripeljal svojo družino. Sem namreč neizmerno hvaležen za vse, kar so mi nudili, da so mi sploh lahko omogočili študij, da ni težav, da sem več v Ljubljani kot doma. Zelo sem ponosen na svojo mamo, za vse, kar je naredila zame, za sestro Diandro in brata Gabra. Ob tem moram izpostaviti tudi Diandrine športne dosežke. Pred kratkim je kot edina v slovenski reprezentanci v karateju v turškem Gaziantepu osvojila medaljo in je prav, da se v moji zgodbi tudi to izpostavi, kot moj poklon. Moja mama pa je imela težko življenje, saj ima dva otroka s posebnimi potrebami, zaradi česar moraš včasih tudi celo življenje posvetiti otroku. Sicer to delajo vsi starši, a nekateri veliko manj in najina mama v določenem obdobju zaradi sestrinih močnih epileptičnih napadov ni mogla biti niti v službi, je morala ostati doma. Mama je prebrodila to obdobje in sem neizmerno ponosen nanjo in na vse. Tudi brat mi veliko pomaga.

To je zelo lepo slišati in nasploh vaše besede krepko odzvanjajo v mislih. Kaj pa bi za konec svetovali svojim mlajšim kolegom/icam, ki se tudi soočajo z določenimi oviranostmi?

Edini moj nasvet je, da nisi tiho. Pri ranljivih skupinah, kot so invalidi, je predvsem problem v tem, da so tiho. Čeprav je lahko za posameznika to boljše, je za skupino prav, da nisi, ker družba vidi, da si upaš izpostaviti in povedati svoje. In to velja za vsa področja. Tudi pri plesu je bilo dobro imeti kakšen intervju, da si se pokazal in povedal svoje mnenje o določenih zadevah. Enako je tudi pri osebni asistenci in drugih stvareh v življenju. Potrebno se je izpostavljati. Mi kot ranljiva skupina pa smo se primorani še toliko bolj izpostavljati, da ljudje vedo, da mislimo resno. Če je potrebno nekaj desetkrat povedati, enajstič pa bodo verjetno razumeli, da je to resno mišljeno. In tudi sam resno mislim, ko rečem, da me ni strah izpostaviti te stanovanjske problematike v Ljubljani. Ne glede na to, koliko stanovanj se količinsko gradi, je stanje še vedno problematično za ranljive skupine. Če bo prilagojeno invalidom, pa bo prilagojeno vsem. Zato apeliram, da se izpostavijo in najdejo svoj glas v družbi. In potem bo nekoč bolje.

“Ne glede na to, koliko stanovanj se količinsko gradi, je stanje še vedno problematično za ranljive skupine. Če bo prilagojeno invalidom, pa bo prilagojeno vsem.”

Odkrijte, kako je živeti Brez ovir

Pozivamo vse, ki bi Mihu lahko pomagali pri reševanju stanovanjskega vprašanja, naj se oglasijo. Mihove kontakte hranimo v Zavodu Brez ovir in mu bomo z velikim veseljem takoj posredovali kar koli ustreznega. To bo z Mihovih ramen odstranilo eno največjih skrbi, ki globoko vpliva še na njegove ostale načrte. Ob tem bi v primeru najemniških stanovanj opozorili, da ima Miha kot študent na voljo omejena finančna sredstva. Objavo deli tudi naprej in mu pomagaj, da doseže kogar koli, ki bo lahko pomagal k njegovemu življenju brez ovir.

K temu, da Mihov vsakdan poteka čim bolj samostojno in enakopravno, sicer veliko pripomore že osebna asistenca. Osebe z oviranostmi pa tudi ljudje z določenimi daljšimi zdravstvenimi težavami, ki jih globoko ovirajo pri običajnem delovanju (na primer rak, demenca, sladkorna bolezen itd.), imajo od leta 2019 zakonsko pravico do osebne asistence. To pomeni, da z odločbo pridobijo pomoč osebnega asistenta/ke, ki uporabniku/ci nudi pomoč pri opravilih, ki jih sam/a ne zmore, omogoča neodvisno življenje ter aktivno vključenost v družbo.

V Zavodu Brez ovir nudimo kvalitetno osebno asistenco, tudi Mihi Rednaku, že od samega začetka Zakona o osebni asistenci in jo izvajamo po celotni Sloveniji. Trudimo se, da uporabnik/ca dobi v pomoč osebo, ki mu ustreza tudi karakterno, saj s tem poskrbimo, da je storitev, brez katere ne more, res bistven doprinos k njegovemu/njenemu življenju brez ovir.

V kolikor bi tudi ti rad/a deloval/a kot osebni/a asistent/ka, nam piši na kadri@brezovir.si.

Mihova zgodba je sicer le ena izmed številnih v naši seriji Živeti brez ovir, kjer boste lahko mesečno spremljali različne zanimive prigode ter aktivnosti naših uporabnic in uporabnikov. Doslej ste lahko prebirali, kako življenje brez ovir živita Vita Bernik, ena prvih fotomodelov z oviranostjo, ter glasbeni talent Filip Jagodič. Spremljajte nas še naprej in delite naše zgodbe tudi z drugimi!