Marja Koren: »Za smeh se preprosto odločimo!«

Marja Koren je zaradi prirojenega obolenja sklepov trajno vezana na invalidski voziček, vendar je to nikakor ne omejuje v vsakdanjem življenju. Postala je certificirana vaditeljica joge smeha, s prijateljicami je ustanovila Zavod ODTIZ, med drugim pa je preizkusila tudi najrazličnejše športne aktivnosti, od plezanja in potapljanja do skoka s padalom.

Po izobrazbi je diplomirana socialna delavka, v preteklosti pa se je udeleževala različnih mednarodnih tekmovanj v plesu na vozičku. Marja Koren je nedvomno navdih vsem, saj je gibalna oviranost ne odvrača od aktivnega preživljanja delovnega in prostega časa. Preizkusila se je tudi kot igralka, stand up komičarka in facilitatorka mednarodnih seminarjev; v prostem času pa se je naučila tudi igranja bobnov in se ukvarjala s plesno-borilno veščino, imenovano capoeira. Poleg tega, da je postala prva gibalno ovirana vaditeljica joge smeha na svetu, je osvojila tudi naziv certificirane NLP trenerke za nevrolingvistično programiranje, ki je danes ena najbolj cenjenih in iskanih tehnik komuniciranja na svetu.

Postali ste prva in edina gibalno ovirana vaditeljica joge smeha s certifikatom Mednarodnega inštituta za smeh po metodah dr. Madana Katarie na svetu. Zdaj redno izvajate delavnice joge smeha, na katerih se skupaj z ostalimi udeleženci ves čas smejite. Kako ste prišli do tega zanimanja?

Z jogo smeha sem se srečala v Avstriji, kjer mi je bila predstavljena kot metoda za “prebijanje ledu” na seminarjih. Tako zelo me je prevzela, da sem takoj, ko sem prišla domov, preučila, ali jogo smeha poznamo tudi v Sloveniji. Tako sem odkrila Inštitut za smeh in učiteljico joge smeha, gospo Simono Krebs. Ker je imela ravno takrat razpisan seminar za vaditelje joge smeha, sem ji pisala z vprašanjem: ali so prostori, kjer se bo seminar izvajal, dostopni. Simona se mi je zahvalila za povpraševanje in mi povedala, da prostori niso dostopni. Moja želja pa je bila očitno dovolj velika, da sem poiskala in ji ponudila dostopen prostor v Ljubljani. Dogovorili sva se za sodelovanje in tako sem postala certificirana vaditeljica joge smeha.

Zakaj je joga smeha dobra za zdravje ljudi? Kaj je tako posebnega v tej metodi? Kako so videti delavnice, ki jih izvajate?

Joga smeha je koncept, ki združuje smejalne vaje z jogijskim dihanjem, kar pripomore k vnosu kisika v telo in možgane. Posledično se počutimo bolje in imamo več energije, smo bolj zbujeni in sproščeni. Gre za smeh brez humorja in šal, za smeh se preprosto odločimo! Joga smeha temelji na znanstveno podprtem dejstvu, da telo ne loči med iskrenim in narejenim smehom. Ugodni učinki na telo in duha so v obeh primerih enaki. Pri tem, ko se začnemo smejati kar tako, brez razloga, se s pomočjo očesnega kontakta in zrcalnih nevronov smeh prenaša na druge v skupini, kar povzroči iskren smeh. Gre za tehniko, ki odraslim omogoča smeh iz srca brez kognitivnega mišljenja in je učinkovita tudi pri ljudeh, ki so voljo do smeha izgubili, ali sploh nimajo smisla za humor. Da bi bili deležni vseh pozitivnih učinkov smeha, je priporočljivo, da se smejemo vsaj 10 minut skupaj.

S prijateljicami ste pred leti ustanovile Zavod za izobraževanje in inkluzijo ODTIZ, ki predvsem gibalno oviranim omogoča izobraževanje, izpopolnjevanje, usposabljanje oz. aktivno udejstvovanje na področju športa, umetnosti in kulture. Kaj je botrovalo tej odločitvi za ustanovitev zavoda?

V času študija smo bile vse štiri aktivne članice Društva študentov invalidov Slovenije, kjer smo se srečale s programom Erasmus plus ter možnostmi, ki jih program ponuja. Na mladinskih izmenjavah in seminarjih smo dobile veliko znanja, izkušenj in stkale ogromno novih prijateljstev, zato smo se želele s tovrstnimi dejavnostmi ukvarjati tudi po študiju. To pod okriljem Društva študentov invalidov ni bilo več mogoče, saj smo s koncem študija izgubile tudi članstvo v društvu. Tako smo se odločile, da ustanovimo svojo organizacijo.

Poleg mladinskega dela smo bile v času študija tudi del multimedijskega projekta z naslovom “Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali.” Predstava je nastala pod mentorstvom Maje Martine Merljak, poleg nje pa so nas mentorirali tudi Branko Đurić, Boris Cavazza, Jernej Kuntner, Martina Ipša in drugi. Predstava je doživela 10 ponovitev in bila izbrana v spremljevalni program Borštnikovega srečanja. Ta projekt nas je zelo zaznamoval ter nam odprl vrata v kasnejše soustvarjanje plesno-gibalnih predstav pod vodstvom Branka Potočana.

S čim vse se v praksi točno ukvarjate na zavodu ODTIZ, kakšni so vaši načrti za v prihodnje? Na katere dosežke, povezane z delovanjem v zavodu, ste najbolj ponosni?

Zavod deluje na področju neformalnega izobraževanje, športa in kulture. Pod neformalno izobraževanje spadajo vsi projekti, podprti s programom Erasmus plus, v okviru katerega organiziramo mednarodne seminarje in mladinske izmenjave tako doma kot v tujini. Sama pa sem tudi članica bazena trenerjev Nacionalne agencije MOVIT. Na področju športa največ delamo na izobraževanju kadrov. Čudovit primer tega je sodelovanje z učiteljico capoeire Katjušo Kovačič, s katero smo razvili capoeiro za gibalno ovirane.

Na področju umetnosti in kulture pa smo soustvarjali gibalno-plesne predstave “Solo za dva”, “Morala je sama, jaz grem pa peš” ter “Žepi polni zvezd.” Vse predstave so nastale pod vodstvom Branka Potočana. Poleg vsega naštetega veliko sodelujemo z različnimi fakultetami. Najbolj ponosne smo na to, da je naš zavod praznoval deseto obletnico. V tem času smo nabrale veliko izkušenj in znanja, ki ga z veseljem predajamo naprej, predvsem na mlajše generacije.

Verjamete v aktivno življenje kljub gibalni oviranosti in načelo, da je treba najprej rešiti ovire v glavi, ostale ovire so pa premostljive. V prostem času namreč radi plešete, igrate bobne in celo skačete s padalom, zato za vas res velja rek, da kjer je volja, je tudi pot. Zakaj ste se odločili za skakanje s padalom in kako zahtevna je bila za vas izvedba skokov?

Že od nekdaj se želim preizkusiti v različnih stvareh, kadarkoli se mi ponudi priložnost. Preizkusila sem najrazličnejše športne aktivnosti: plezanje, plavanje, skok s padalom, potapljanje s kisikovo bombo, capoeiro, tekmovala sem na mednarodnih tekmovanjih v plesu na vozičku in še kaj bi se našlo. Poleg tega pa sem se preizkusila kot igralka, stand up komičarka, facilitatorka mednarodnih seminarjev, vpisala sem se na tečaj bobnanja, obiskovala delavnice impro lige ter postala certificirana vaditeljica joge smeha ter certificirana NLP coachinja. Nenavadnih idej za nove dogodivščine mi res nikoli ne zmanjka.

Skok s padalom je bil darilo za 30. rojstni dan. Izvedba je potekala povsem običajno, sva se pa z inštruktorjem nekaj dni prej dobila na kavi, da sva se spoznala in se pogovorila o tem, kako bo vse skupaj potekalo. Bilo je noro in prepričana sem, da bom šla še kdaj. V prihodnosti si želim leteti v vetrovniku in plavati z delfini. Moj zadnji večji projekt, katerega sem se s pomočjo očeta lotila letos spomladi, pa je prilagojen avtodom. Imeti svoj dostopen avtodom je bila moja želja že od otroštva. Sicer nimam izpita in vedno potrebujem šoferja, vendar vseeno neskončno uživam v kampiranju nekje ob obali.

Dostopnost do javnih objektov in zunanjih površin, storitev, blaga in nenazadnje informacij za ljudi z različnimi oviranostmi se v Sloveniji v zadnjih letih precej izboljšuje. Kako bi vi ocenili dostopnost za gibalno ovirane osebe pri nas – kje bi bilo treba dostop po vašem mnenju še izboljšati? Se pogosto srečujete z ovirami pri dostopanju do osnovnih dobrin?

Glede na to, da sem prepotovala precej velik del Evrope, lahko rečem, da je naša prestolnica ena bolj prilagojenih v Evropi. Žal pa imamo še vedno velik problem, kar se tiče dostopnosti medkrajevnega prevoza. Pri potovanju z vlakom je potrebno naročiti asistenco vsaj dva dni vnaprej, kar onemogoča spontana potovanja. Zelo pogrešam tudi dostopne taksije, ki bi delovali kot vsi običajni taksiji, torej pride, ko ga pokličeš. Če moraš taksi naročiti dva dni vnaprej, potem temu ne moremo reči taksi. Sicer pa sem hvaležna, da živim v Sloveniji, da mi zdravstveno zavarovanje omogoča dostop do zdravstva in medicinskih pripomočkov. O tem lahko v nekaterih drugih evropskih državah le sanjajo.

Osebna asistenca je pri nas zakonsko urejena od leta 2019 dalje. Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar vam pri vsakdanjih opravilih pomagajo osebni asistenti? Kaj lahko zdaj počnete, kar prej morda niste mogli, na kakšen način vam pomagajo osebni asistenti?

Z osebno asistenco je življenje precej bolj enostavno. Veliko lažje si organiziram dan po svojih željah in se mi ni potrebno prilagajati drugim. Opravila, ki sem jih prej morala načrtovati dosti vnaprej, si zdaj lahko organiziram po trenutnem navdihu. Izlet, obisk bazena ali nakupovanje so s pomočjo asistence postale moje redne tedenske aktivnosti.

Ste bili zaradi invalidnosti v življenju kdaj diskriminirani? Vas je kdaj nekdo zaradi vaših fizičnih posebnosti užalil ali ponižal – kaj se je zgodilo in kako ste vi odreagirali? Kaj bi sporočili tistim, ki se zaradi invalidnosti soočajo s takšno ali drugačno obliko diskriminacije?

Včasih se tudi zgodi, da me kdo užali ali poniža, vendar se to zgodi redko. Tega nikoli ne jemljem osebno. Zavedam se, da ljudje obsojamo tisto, česar ne poznamo. Vedno se potrudim, da na morebitno žaljenje odreagiram spoštljivo ter poskusim s kakšnim dodatnim vprašanjem osebo pripraviti do tega, da razmisli, ali so bile njene besede primerne. Moram pa poudariti, da je družba v zadnjih letih zelo napredovala in se žalitve dogajajo zelo, zelo poredko.

Bolj kot od ljudi, se včasih počutim diskriminirano s strani neprilagojenih stavb, še vedno neprilagojenega javnega prevoza ter pomanjkanja dostopnih storitev. Ko pa že ravno govorim o diskriminaciji, pa ne smem pozabiti na pozitivno diskriminacijo, ki se je premalokrat zavedam. Na primer: ljudje so do mene večinoma prijaznejši, strpnejši in bolj ustrežljivi, kot do mojih “hodečih” prijateljev. Ljudem, ki so deležni diskriminacije, pa bi svetovala, naj spoštljivo, vendar zelo jasno postavijo meje osebi, ki jih je diskriminirala. Takšni osebi moramo jasno povedati, da njeno početje ni primerno in da tega ne bomo tolerirali.

Laura Resnik