Čudovita narava in sanjski ambient.

V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu.

Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov.  Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.

​Za obiskovalce je opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori  – veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš, ki dajejo Sečoveljskim solinam svojevrsten, hirošimski pečat.

Sečoveljske soline so večji del dostopne in prilagojene tudi invalidom, gre za območje Lera in severni del Parka. Na južnem delu parka v območju Fontanigge se nahaja tudi Muzej solinarstva, ki pa je za gibalno ovirane žal neprilagojen, saj so v muzeju stopnice.
​Ogromno zanimivih informacij o solinah in njihovi zgodovini ter tradiciji izveste na odličnih vodenjih, ki jih ponujajo v Sečoveljskih solinah, pri čemer se vodiči zelo prilagajo različnim skupinam. Gibalno oviranim prilagodijo ogled solin na način, ki povsem ustreza posamezniku. So pa soline idealne tudi za samostojni sprehod med solinami.

ZA VEČ INFORMACIJ

Kako do nas

Dodatna ponudba

Zakladnica življenja vseh vrst.

Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Vendar ptice še zdaleč niso edine solinske prebivalke. V habitatih Sečoveljskih solin prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji.  V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, rakci, školjke, ličinke nekaterih vrst muh in še cela vrsta bitij, ki so vabljiva hrana za ptice. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst, ki jih v Sloveniji najdemo le tu. Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic in drugih žuželk. Sečoveljske soline za stalne prebivalce, ki preživijo na bolj ali manj golih, slanih tleh večino svojega življenja, niso najbolj gostoljubne.  Tako se mali sesalci na solinah v nasprotju s svojimi večjimi sorodniki, ne morejo izogniti številnim nevšečnostim. V solinah živijo vrtna rovka, jež, belonoga, hišna in pritlikava miš, črna podgana in etruščanska rovka, opazili pa so tudi nekatere redke vrste netopirjev. Sledovi v mehkem solinskem blatu pričajo tudi o prisotnosti divjega prašiča, srnjaka, jazbeca in lisice. V Sečoveljskih solinah ni veliko vrst plazilcev.

Med kuščarji je najbolj pogosta poljska primorska kuščarica, ki živi na solinskih nasipih in med razvalinami solinskih hiš. Od kač so pogoste v solinah le nestrupene: črnica, navadni gož in kobranka, najden pa je bil tudi redek progasti gož. Na bregovih Dragonje in v sladkovodnem močvirju ob Rudniku v Sečovljah se pojavlja želva sklednica. Dvoživk v solinah, zanje tako neugodnem življenjskem prostoru, pravzaprav ni. Posamezne krastače, rosnice in zelene rege najdemo le na solinskem obrobju – ob letališču in na Stojbah, kjer živi tudi navadni pupek. Značilna vrsta solinskih bazenov je solinski rakec, komaj centimeter velika živo rdeča vrsta planktona. Na visoko slanost vode v bazenih je prilagojena tudi riba solinarka. V vodi sta pogosti tudi obrežna rakovica in škardobola. Številni kanali, ki so povezani z morjem in vanje doteka hrana, gostijo stotine brancinov in orad, ki pa še zdaleč nista edini ribji vrsti. Vode v bazenih in kanalih Sečoveljskih solin so bogate tudi z mehkužci ter drugimi nevretenčarji. 

Naravna slana jezera, solinski bazeni, v katerih pridobivajo sol iz morske vode in druga slana okolja se v poletnem času pogosto prelivajo v živo rdeče-oranžnih barvnih odtenkih. To obarvanost povzročajo po naseljenosti številčni mikroorganizmi, ki so se prilagodili življenju v zelo slanih okoljih. Predstavljajo pomemben del ekosistema slanih okolij, saj so temelj prehranjevalne verige. Raznoliki svet mikroorganizmov, ki se nam odkrije šele s pogledom skozi mikroskop, sestavljajo preproste bakterije in alge. Kljub podatkom iz literature, da je okolje v Sečoveljskih solinah preveč slano, da bi tam uspevale glive, pa tam najdemo tudi te.