Kakšno je stanje v domovih za starejše na Norveškem?

Naša osebna asistentka Liza Kralj je z nami delila svoje izkušnje in opažanja, ki jih je zabeležila na dvomesečni študentski izmenjavi na Norveškem. V času izmenjave je delala v domu za ostarele, na podlagi izkušenj pa nam je razkrila, kakšno je realno stanje v tamkajšnjih domovih za starejše občane.

Liza Kralj je kot študentka zdravstvene nege prakso opravljala v Oslu, in sicer na območju Lovisenberga v tamkajšnjem domu za ostarele (norveško ime doma: St. Hanshaugen omsorgssenter). Zdravstvene diagnoze stanovalcev so bile različne: od Parkinsonove bolezni, multiple skleroze do najpogostejše med njimi – demence. Že precej kmalu je pri delu z njimi opazila mnogo razlik v primerjavi s Slovenijo ter tudi nekaj podobnosti. Na delovnem mestu je razliko s Slovenijo opazila predvsem pri odnosu do stanovalcev in v kakšnem okolju živijo.

Prilagojeno bivalno okolje

»V Sloveniji so recimo v nekaterih domovih za starejše tudi po štirje stanovalci v eni sobi, v Oslu pa je vsak stanovalec imel svojo sobo in svojo kopalnico. Oboje je bilo precej veliko. Okrasili in dekorirali so si jih, kot so sami želeli. Večkrat na dan smo jih postregli s kavico in drugimi dobrotami ter s potrebnimi petimi obroki. Ko je kdo praznoval rojstni dan, so mu zaposleni spekli torto in mu ob kosilu zapeli vse najboljše. Če je kdo želel kaj dodatnega, je to seveda dobil. Nič jim ni bilo odvzeto,« pripoveduje Liza Kralj.

Po njenih besedah je imel vsak stanovalec tudi svoje sobno dvigalo, ki se je premikalo po celi sobi, zaradi česar je bilo delo oskrbovalcev precej olajšano. Na splošno je študentka opazila, da so pripomočki za dvig in nego stanovalcev v tamkajšnjem domu za ostarele zelo sodobni ter preprosti za upravljanje. Njeno delo je bilo zato tudi bolj enostavno kot pri oskrbi varovancev v domovih, kjer te opreme nimajo.

»Vsak stanovalec je bil tretiran s spoštovanjem in empatijo. Za njih so bili organizirani različni izleti in druženja, na katerih sem bila lahko prisotna. Imeli so možnost vožnje s posebnim kolesom, ki nam je omogočal, da jih lahko peljemo v mesto ali do parka, kjer smo se večkrat ustavili, pojedli sladoled, ali na njihovo željo kaj kupili. Res lahko rečem, da jim je zelo lepo, kar tudi sami potrdijo,« ugotavlja Kraljeva.

Odnos do stanovalcev v domovih za starejše

Ena izmed pomembnejših stvari, s katerimi se je srečala, je bil odnos do ljudi v domu za starejše občane v Oslu, kjer je delala. »Prav vsak od stanovalcev je bil nekaj posebnega. Bil je center oskrbe. Potrebe in želje vsakega so bile zadovoljene brezpogojno in profesionalno. Vsak dan, ki so ga stanovalci preživeli v domu, je bil izživet do polnosti. V dom niso prišli čakati na smrt – prišli so, ker potrebujejo več pomoči pri vsakdanjih opravilih in jim je zaradi bolezni, starosti ali česa drugega to oteženo. S pomočjo zaposlenih in sostanovalcev so si dneve delali edinstvene,« pojasnjuje Kraljeva.

Vsak petek v tednu je bil namenjen »petkovi kavi«, kot so jo poimenovali tam zaposleni. Vsi, ki so želeli, so se dopoldan zbrali v jedilnici doma za ostarele, kjer jim je bilo postreženo s kavico in torto. Da pa je bilo vzdušje še lepše, sta tam zaposlena igrala na kitaro in pela norveške pesmi, pri katerih so jima seveda pomagali tudi stanovalci. Poleg »petkovih kav« so imeli vsak četrtek organiziran dobro premišljen izlet, ki je bil prav tako dostopen vsem.

Na splošno je bila celotna izkušnja Lize Kralj v Oslu izvrstna: »Norveški oziroma skandinavski način življenja se mi izredno dopade. Ni pretirane hierarhije, vsi živijo nadpovprečno. Če bi povedala kratko in jedrnato: v Oslu sem počutila kot doma in možnosti, da se tja preselim, ne izključujem in o njej razmišljam precej resno.«

Izkušnja, ki jo je bila deležna, je obogatila njeno življenje: »Zavedam se, da je vse to seveda odvisno od delavcev in od domov za ostarele, kjerkoli po svetu. Niso si vsi enaki. Verjetno tudi na Norveškem obstaja dom za ostarele, kjer je drugače, ne tako idealno, kot je tam, kjer sem opravljala prakso. Opisujem le svoje izkušnje. Skratka ni vse v Sloveniji slabo, veliko stvari je dobrih in delujejo na podoben način kot na Norveškem. Vendar vseeno menim, da je pri nas še veliko prostora za napredek.«