Iztok Klešnik: »Pozitivno razmišljanje je edini način za premagovanje ovir«

Iztok Klešnik ima multiplo sklerozo in čeprav je zaradi bolezni postal nepokreten, danes živi aktivno in polno življenje. Je v fazi načrtovanja poroke, saj se bo v kratkem poročil s svojo osebno asistentko Katarino.

Iztok Klešnik je navdihujoča in močna osebnost, ki ga življenjske ovire niso ustavile, temveč so mu dale zagon, da obrne nov list v knjigi svojega življenja. Zaposlen je v bančnem sektorju, na področju informacijske tehnologije, kjer lahko dela kar od doma. In ravno doma je spoznal tudi svojo partnerko, s katero sta se zaljubila in zaročila, kar mu daje zagon za premagovanje vseh življenjskih izzivov. Več o Iztoku pa si preberite v našem intervjuju.

Zaposleni ste kot svetovalec v eni največjih slovenskih bank, delo opravljate od doma. Čeprav so delodajalci vedno bolj naklonjeni zaposlovanju oseb z oviranostmi, je za mnoge postopek pridobitve zaposlitve še vedno težka naloga. Kako ste prišli do te zaposlitve? Ali so vam na delovnem mestu izvedli kakšne posebne prilagoditve delovnega okolja?

V bančnem sektorju delam že od prve zaposlitve dalje. V tej banki sem pričel delati na posebnem projektu uvajanja informacijsko tehnološkega sistema, ki sem se ga priučil v prejšnji službi. Imel sem specialno znanje, ki ga je banka potrebovala, zato so me našli preko internih referenc in mi ponudili delo. Ko sem pristal na vozičku in še delal na lokaciji, so mi prilagodili predvsem toaletne prostore, pa tudi parkirni prostor in zagotovili pomoč pri presedanju iz vozila. Med korono je praktično cel moj oddelek začel delati od doma, zato drugih prilagoditev nisem potreboval. Prepričan pa sem, da bi mi banka zagotovila tudi drugo opremo, če bi zanjo zaprosil, na primer specialne miške, tipkovnice itd.

Kje na življenjski poti ste se srečali z največ ovirami? Kakšnimi?

Zagotovo je največji izziv, da sem zaradi bolezni postal nepokreten. Velik del mojega življenja je bil posvečen športu – pozimi smučanju, poleti kolesarjenju, košarki in jadranju na deski. Sčasoma je pojenjala tudi moč v rokah, zato sem bil prisiljen prenehati voziti avto. Kasneje je bila težka izguba samostojnosti pri opravljanju osnovnih človeških potreb. Diagnozo so mi postavili pol leta po rojstvu otroka, soočiti sem se moral tudi z bolečim dejstvom, da ne morem biti tak oče svojemu sinu, kot bi si želel. Razpadel je partnerski odnos in zelo zamrlo druženje s prijatelji.

Trenutno ste v fazi načrtovanja poroke, saj se boste v kratkem poročili z vašo osebno asistentko Katarino, za kar vam iskreno čestitamo. Kako sta se zaljubila?

S Katarino sva bila na isti valovni dolžini dobesedno od prvega trenutka, ko ste jo v Zavodu Brez ovir napotili k meni na delo. V prvih dveh letih sva postala dobra prijatelja in se spoznala v lepih, pa tudi manj lepih trenutkih. Slednji so postali gradniki najine kasnejše veze, ker sva že imela dobro razvito komunikacijo. Dve leti nazaj je tenzija dosegla vrelišče in preskočile so še iskrice. Težavne situacije so naju do sedaj le še bolj zbliževale, ker jih ne pometava pod preprogo, ampak jih sproti rešujeva. Veliko imava skupnega – od vrednot, glasbe, estetike, politične usmerjenosti, zanimanj … Nikoli nama ni dolgčas.

S partnerko sta se pred kratkim odpravila na potovanje v Nemčijo. Kako zahtevno je načrtovanje potovanja v drugo državo za gibalno ovirano osebo na invalidskem vozičku? Kje ste imeli največ zapletov?

Misliti je treba na tisoč in eno stvar, na katero zdravim osebam ni treba. Pot sva planirala že mesece vnaprej, od najema prilagojenega kombija z rampo, dostopnih hotelskih namestitev na poti do končne destinacije. Zagotoviti je bilo treba tudi asistente, ki so naju spremljali na potovanju. Potrebno je bilo veliko kreativnosti, improvizacije in potrpljenja vseh nas, da smo se rešili iz mnogih zagatnih situacij.

Vse traja dlje kot pri običajnih ljudeh; tono prtljage smo morali peljati s seboj, na primer invalidsko dvigalo, toaletni stol, sanitetni material … Finančno je tako potovanje bistveno dražje, saj vse stroške asistentov in prilagojenega prevoza nosi uporabnik. Največ zapletov je bilo pri nastanitvah. Sobe so premajhne za invalidsko dvigalo in električni voziček; postelje prenizke, prelahke in preozke za obračanje; kopalnice nedostopne z vozičkom. Pogosto je problem tudi z dodatno posteljo za nočnega asistenta.

Dostopnost grajenega okolja, objektov in storitev za osebe z oviranostmi se v zadnjih letih izboljšuje po celem svetu, tudi slovenska mesta so na tem področju precej napredovala. Kako ocenjujete dostopnost slovenskih krajev? Kje se še najdejo ovire?

Živim v Ljubljani, kjer se potrebna infrastruktura izboljšuje, kljub temu pa včasih naletim na mestni avtobus, ki nima rampe. Tudi nekateri stari pločniki so neprimerni za varen prevoz z električnim vozičkom. Velika težava je medkrajevni prevoz. Z avtobusi je nemogoče potovati, vlak idiotsko zahteva 48-urno detajlno planiranje vstopov in izstopov na posameznih postajah. Želel bi si boljše povezave med kraji v Sloveniji, da bi lahko šel na kakšen spontan izlet, ki me ne bi zaradi prevoza močno udaril po denarnici.

Za samostojno bivanje pa ste verjetno morali v stanovanju izvesti določene prilagoditve in nabaviti nekatere pripomočke za izboljšanje dostopnosti bivalnih prostorov. Kakšne prilagoditve doma ste izvedli, kateri pripomočki so vam najbolj v pomoč?

Imel sem to srečo, da sem se s pomočjo družine lahko preselil v novo stanovanje z večjimi prostori. Imelo je tudi že dvigalo, širši vhod, odprt tuš … Vstavil sem le nov umivalnik in naredil razširjen vhod v spalne prostore. Popolnoma sem odvisen od invalidskega dvigala, brez električne postelje in masažne pištole proti krčem si ne predstavljam normalnega funkcioniranja. Tu je tudi električni voziček.

Radi bi prispevali k reševanju različnih problematik oseb z oviranostmi in jim pomagali s svojim znanjem. Kaj bi danes svetovali gibalno oviranim ljudem, da se pogumno udejstvujejo v družbi?

Nikoli ne obupaj. Pozitivno razmišljanje je edini način za premagovanje ovir.

Laura Resnik