Filip Jagodič: “Želim si, da bi me nekoč spremljal simfonični orkester”

Filip Jagodič je mlad in talentiran glasbenik s 100 % posluhom. Obenem pa živi z več različnimi oviranostmi, ki ga kljub temu pri ustvarjanju prav nič ne upočasnjujejo. Ima namreč diagnozo avtistične motnje in cerebralne paralize, hkrati pa je tudi slep. Mami se je rodil v komaj petih mesecih nosečnosti z le 600 g teže. A je Filip že kot dojenček pokazal, da je borec ter uspešno zrasel v iskrivega mladeniča.

V letošnjem letu bo dopolnil 25 let, a je v tem času nanizal že toliko sodelovanj z znanimi glasbeniki, da mu lahko zavidajo številni drugi, ki se z glasbo ukvarjajo še veliko bolj profesionalno. Med drugim je sodeloval z Andreo Bocellijem, Janom Plestenjakom in Terezo Kesovijo.

Glede na to, kako rad glasbeno ustvarja, Filip trenutno išče dodatnega osebnega asistenta, ki bi prav tako delil ljubezen do glasbe na kakršen koli način. Glasba mu namreč daje moč, veselje in njegov svet obarva v tiste najbolj pisane barve, zanjo živi.

“Bil sem star kakšno leto, ko sem že pel samo glasbo. Besed pa še nisem poznal.”

Filip, vaša oviranost je del vas že od rojstva. Ste ob svojem odraščanju kdaj občutili, da vas zaradi nje ljudje obravnavajo kaj drugače, ali so bile vaše izkušnje prijetne, ste se počutili sprejeti na želen način?

Nisem prepričan, ker nisem o tem razmišljal, ko sem bil majhen. Sedaj pa se včasih spomnim na kaj, kar je bilo drugače. V redni osnovni šoli v Laškem ni bilo prijetno, fino. Prijateljev nimam, razen asistentov. Nekoč sem imel v šoli spremljevalca, ki je rekel, da sem opica Čita, on pa Tarzan. Mislil sem, da se šali, heca, pa so se vsi norčevali. In enega sošolca, ki me je udaril, pa ne vem, zakaj. Včasih kdo tudi kaj grdega napiše, samo se jaz ne sekiram. Ostali me imajo radi in me sprejemajo.

Glasbeno ste res izjemno nadarjeni, saj pojete že od zelo rane mladosti. Peli ste še prej, kot govorili, in tudi za klaviature poprijeli celo že pred dopolnjenim prvim letom starosti, na njih ste igrali različne preproste melodije. Kaj vam pomeni glasba in kdaj ste prvič ozavestili to, kako močan, neločljiv del vas je?

Bil sem star kakšno leto, ko sem že pel samo glasbo. Besed pa še nisem poznal. Imamo posnetke in sem dobro zadel melodijo. Potem sem dobil igračo na fizioterapiji in igral. Tega se spominjam. Igral sem vse, kar je pela mama. Pri dveh letih sem dobil prvi pravi sintesajzer, z več oktavami. Več ur na dan sem iskal tipke. Tudi mama se je učila z menoj. Igral sem tudi na majhno harmoniko, pa na radiatorje, pipe, pokrovke. Zdaj mi je smešno. Igral sem tudi na piščal. Potem sem začel zbirat sintisajzerje. Od petega leta naprej. Da ne morem brez glasbe, pomeni, da nisem nikoli mogel brez glasbe. Tudi, ko sem bil zelo majhen, so mi peli, da sem jedel, da sem nehal jokati. Sedaj pa ne vem, kaj bi, če ne bi imel glasbe. Ne znam drugače.

“Ko so me pripeljali pred vrata, je [Bocelli] vadil Ave Mario. Tega ne bom pozabil. Zaprta vrata, jaz pa sem ga slišal, kot bi pel meni na uho. … Rekel je, da imam 100 % posluh in mi je zaploskal. Koncert je bil najlepši do sedaj.”

Kot smo omenili v uvodu, ste sodelovali tudi z nekaterimi zelo znanimi glasbenimi estradniki, med drugim ob ločenih priložnostih z dalmatinsko klapo Šufit, Terezo Kesovijo, Janom Plestenjakom, Andreo Bocellijem. Kdo je bil pobudnik teh sodelovanj in ali ste z njimi še v stiku? Obiskujete njihove koncerte?

Koncertov ne obiskujemo zaradi [razširjenosti virusa, op. ur.] korone. Bilo jih je več. Bil je tudi Krunoslav Slabinac, Nuša Derenda, Dejan Krajnc, Vita Mavrič, Adi Smolar, igralec v musicalih Luka Markus Štajer, pel sem z Darjo Švajger, z Barbaro Leben, ki je pela z mladimi Avseniki, pa Agnes Kumlanc, ki je zmagala na šovu Gospodinje pojejo. Tudi z operno pevko Mojco Bedenik. Ponavadi so me našli sami. Tereza je prišla k meni, da sem dokončal pesem, Klapa [Šufit] me je povabila, da pojem z njimi, Jan Plestenjak je prišel v Laško zaradi mene. Andreo Boccelli, pa je, da sem se srečal z njim, uredila prijateljica. Tudi Vita Mavrič je bila pri meni doma, pa še kdo.

Glede na to, da ste velik občudovalec Bocellija, sklepam, da vam je od vseh pri srcu najbolj prav to res posebno in izjemno srečanje z njim, saj je pevec znan po tem, da je do njega res težko priti. Je to res? Kako ste dogodek takrat doživljali? Ste Bocellija res opozorili na to, da je narobe zaigral, ko sta pela skupaj?

Težko. Če bi ne bilo prijateljice Barbare, ki se je pogovarjala v italijanščini z njegovimi menedžerji, se najbrž ne bi srečala. Uh. Maestro bi me naj sprejel po koncertu, pa je vedel, da bo moral na avion. Zato so nas prišli iskat pred koncertom. Sedel sem v elitni loži, srečal Cetinskega, z njim pel in se zabaval. Ko so me pripeljali pred vrata, je [Bocelli] vadil Ave Mario. Tega ne bom pozabil. Zaprta vrata, jaz pa sem ga slišal, kot bi pel meni na uho. Treme nisem imel. In bil je zadovoljen z menoj. Rekel je, da imam 100 % posluh in mi je zaploskal. Podaril sem mu ključek s svojo skladbo, ki je bila le zanj. Res je (smeh), zmotil se je, trikrat, pa sem povedal. In so mu prevedli. Smejal se je. Koncert je bil najlepši do sedaj.

“Če pa bi lahko, bi pel s Tomom Jonesom. Ali s kakšno slovensko pevko. Mene zelo zanima, kako pojejo, kadar ne pojejo svojih pesmi. Zato bi npr. pel z Moniko Avsenik, npr. pesem “Moon river”. Ob vsem pa si najbolj želim, da bi me nekoč spremljal simfonični orkester.”

Znani ste predvsem po poustvarjanju znanih, že uveljavljenih melodij. Ustvarjate tudi lastno avtorsko delo?

Ja. Včasih. Brez posebnega plana. Razen za Andreo B. [Bocellija], ki sem mu posvetil skladbo “Perdonami”. Ne vem, zakaj sem ji dal tako naslov. Sem jo pa kasneje nadaljeval. In iz treh minut bi jih lahko nastalo veliko. Včasih improviziram. Naredim iz ene skladbe drugo, da ljudje ne vedo, kaj igram. Če bi znali poslušati, pa bi vedeli.

Zelo radi imate duete, ki jih izvajate tudi s prijatelji. Pri njih ste občasno sodelovali tudi z osebnimi asistenti. Tudi sedaj iščete nekoga, ki bi delil vašo ljubezen do glasbe. Zakaj vam je to tako pomembno?

Dueti, pa tudi zbor (smeh). Večglasje. Veliko sem pel z asistentom Jernejem, s katerim sva posnela pesem za moj CD. Tudi nastopala sva kje. Zato, ker pogrešam glasbo. Nisem z glasbo rad sam. Čeprav rad pojem tudi sam. Sem pa z dueti in večglasjem začaran. Tudi sam lahko posnamem oktet (smeh). A asistent je veliko z menoj. Lahko greva na koncert, lahko imava svoj koncert. Ali pa me spremlja kam, kjer bom imel koncert.

“Da ne morem brez glasbe, pomeni, da nisem nikoli mogel brez glasbe. Tudi, ko sem bil zelo majhen, so mi peli, da sem jedel, da sem nehal jokati. Sedaj pa ne vem, kaj bi, če ne bi imel glasbe. Ne znam drugače.”

Kaj vam osebna asistenca sicer omogoča, kje vi vidite v njej največjo (po)moč?

Rad imam asistente. Rad imam, ko prihajajo, se šalijo, se kopamo, potepamo. Pomagajo mi iskati glasbo, izvajalce, če se na internetu ne znajdem, pa podatke iz Wikipedije, [ko] telovadim in, ko te korone sploh več ne bo, bom lahko z njimi šel povsod. To sedaj čakam. Pa bazen in kopanje. Pomagajo mi pri oblačenju, čeprav se zadnje dni tudi oblečem. Pa pri hranjenju. Pa spomniti me je treba, da pijem, ker pozabim. Spoznam nove ljudi. Grem na sprehod, ko ni bilo korone, [smo hodili tudi] v glasbene trgovine.

Pri glasbenem ustvarjanju ste izjemno spretni. Istočasno lahko igrate na več klaviatur hkrati, prehajate na več melodij, peti in igrati znate celo v obratnem vrstnem redu, torej nazaj. Tuji pa vam niso niti različni jeziki, saj ste pesmi peli že v angleškem, nemškem, italijanskem, hrvaškem in španskem jeziku; posneli ste celo češko in finsko pesem.
Ali so jeziki dodatna strast, kateri posvečate svoj čas, ali se vam zdijo zanimivi zgolj v glasbenem smislu? Je peti v finščini težko, glede na to, da so od razumevanja odvisne tudi različne dolžine znakov in zlogov, ali je za vas zaradi posluha to enako enostavno?

Nobenega jezika ni težko peti. Težje ga je govoriti. Niti nimam želje, da bi se naučil finsko, čeprav me jeziki zanimajo. Vsi jeziki. Rad imam glasbo, ki je v tujem jeziku, kot pri nas neka ljudska pesem. Zato iščem po radiu Študent, kaj predvajajo, ker samo oni imajo pesmi, ki jih nikjer ni. Niti na YouTube. Pomagajo in pošljejo kakšno. Peti v finščini je enostavno. V finščini pojem njihovo najbolj znano polko. Je zelo hitra, zato je izgovorjava hitra. Potem pogledamo, ali sem vse besede točno razumel. Prevedemo in podobno. Zlogi, znaki in takšne stvari me zabavajo. Lahko zlogujem vse in preštejem zloge in črke hkrati, ko govorim. Rad pa imam tudi slovenski jezik. Sklanjatve, narečja pa so zanimiva. Iskanje rim, besed, to mi je velika zabava.

Od 100 različnih tonov uspešno prepoznate prav vse, zaradi česar imate priznan 100 % posluh. V otroštvu ste tako znali za vsako ptico ugotoviti, katera se oglaša, danes brez težav prepoznate tudi vse glasbene tone in različne orkestralne instrumente. Vas kdaj pojezi, če kdo od ljudi, s katerimi pri glasbenem ustvarjanju sodelujete, konkretno udari mimo? Ali tudi sami kdaj »zgrešite«? Kako kritični ste do morebitnih lastnih napak?

Jaz zdaj vse slišim. Druge in sebe. Če »zafušam« jaz, mi je smešno, a mi je smešno tudi pri drugih. Včasih me je pa jezilo. Obstajajo pevci, ki ne »fušajo«, so pa redki. Najbolj me jezijo moji stari posnetki, če pa sem, ko je zvočnik preblizu, »zafušal«. Zvočnik mora biti daleč stran. Potem se to ne dogaja. Se pa smejem, ko priznani pevci »fušajo«, pa potem popravljajo posnetke, kot je naredila pevka Madonna. Jaz sem jo poslušal. Bilo je res smešno. Drugi dan pa so posnetek popravili. Če »zafušam«, ponovim, če se preveč ne smejem.

S kom od znanih ustvarjalcev, s katerimi še niste, bi si želeli sodelovati v prihodnje?

Jaz bi kar z vsemi, ki znajo peti. Ni nujno, da so znani, le da dobro pojejo, ali igrajo. Če pa bi lahko, bi pel s Tomom Jonesom. Ali s kakšno slovensko pevko. Mene zelo zanima, kako pojejo, kadar ne pojejo svojih pesmi. Zato bi npr. pel z Moniko Avsenik, npr. pesem “Moon river”. Ob vsem pa si najbolj želim, da bi me nekoč spremljal simfonični orkester.

“Če »zafušam« jaz, mi je smešno, a mi je smešno tudi pri drugih. Včasih me je pa jezilo. Obstajajo pevci, ki ne »fušajo«, so pa redki.”

Obstaja kakšen zvok, ki ga zares ne marate, morda iz okolice? Kakšni toni ali glasbena zvrst pa so vam najbolj všeč? Imate najljubšega izvajalca/ko in zakaj vam je ljub/a?

Stare balade. Te imam najraje. Glasbo iz 50-ih, 60-ih, 70-ih let. Elvis, Tom Jones, pa veliko pevcev, ki jih ljudje več ne poznajo. Škoda. Ker so te pesmi zelo lepe. Jaz bi iz novih pesmi naredil stare. To včasih naredim. Ne maram petard, ognjemeta, vrtalnega stroja, ropotanja s kladivom, laježa, vrane. Ne maram zvokov, ki me prestrašijo. Za vrane pa ne vem, zakaj ne. Čudno je krakanje.

Hkrati znate zelo dobro prepoznati plagiate in tuj izvor »slovenskih« uspešnic. V katerih primerih ste to že ugotovili? Vas je v zvezi s tem že kdo prosil tudi za kakšno večje sodelovanje in pomoč? Vemo namreč, da so glasbene in avtorske pravice vselej aktualna in zlorabljena tema.

Včasih me je kakšen novinar vprašal: »Povej Filip, je kaj novih plagiatov?« Ja. Najdem jih. Zdaj sem se naučil, da o tem ne govorim, ker so potem problemi. Na svoj Facebook sem napisal, da je pesem “V beli božični noči” plagiat. Pa so to objavile Slovenske novice, pa je mama imela težave. Pa saj tudi Elvis nima skoraj nobene svoje pesmi. Ko to ugotovim, pa sem žalosten. Jan Plestenjak mi je pokazal svoj novi komad na telefonu in rekel, samo ne reči, da je plagiat. Meni pa se je zdelo, da slišim nek komad, ki sem ga že slišal. Pa smo se smejali.

Poleg tega, da glasbo ustvarjate, jo tudi zbirate. V vaši zbirki se najdejo tako fizični predmeti, na primer klaviature in diktafoni, kot tudi različni zvoki. Kaj vas pri posameznih pritegne, da jih dodate v zbirko? Kako obsežna je ta danes in kaj bi še želeli dodati v zbirko?

Zbiram klaviature in diktafone. Imam jih toliko, da jih je polna soba. Nekaj smo jih dali stran, ker niso več delovali. Tako da jih imam 32. Diktafonov pa 30. Ja. Čakam rojstni dan in novo klaviaturo (smeh). Diktafone pa tudi. Zdaj si želim klaviaturo na tipke, ker skoraj vsi delajo ekrane na dotik. Tam pa imam problem. Zbiramo tudi zvoke. Asistent Rok zvoke išče po celem svetu in jih potem uvozi v sintetizator. Če ima sintetizator 2000 zvokov, jih tako lahko uvozimo še 200, 300. Vsakega novega zvoka sem zelo vesel. Me pa npr. zmoti hrvaški zvok, beseda, na nemškem sintetizatorju. To imajo nekateri v zbirkah, pa nam dajo, ali pa kupimo. Smešno je tudi, da je na kitajskem sintetizatorju alpski zvonec. To me tudi moti. Ima pa zvok tako lep zven, da je lahko na vseh sintetizatorjih.

Za gibanje uporabljate invalidski voziček, a to ni vaš edini pripomoček. Za branje na primer uporabljate tudi bralnik JAWS, ki osebi s slepoto omogoča pregled nad digitalno zapisano vsebino. Kateri pripomočki so še nepogrešljivi v vašem vsakdanu in na kakšen način pomagajo?

Na stari postelji sem uporabljal desko za presedanje. JAWS-u sem porabil vse ključe s kombinacijo tipk in si ga več ne želim. Nihče ga ni razumel, razen mene (smeh). Zdaj berejo že navadni računalniki. Uporabljal sem govorečo uro, bolj zaradi jezikov, pa kalkulator, ker ne maram računanja. Drugih pripomočkov ne uporabljam. Mogoče toaletni stol, če bi mame ne bilo doma. Stranišče je čudno narejeno.

V zvezi s pripomočki pa imate tudi sami določene inovatorske ambicije. Kakšne so in na kakšen način bi naprava, ki jo imate v mislih, delovala?

Rad bi naredil sintetizator. S svojimi zvoki. Posnamem jih na napravo, potem pa jih nimam kam prestaviti. Rabim klaviaturo, kamor bi lahko dodajal svoje zvoke. Nekaj jih imam, a jaz bi vse inštrumente in zvoke rad naredil sam. Tudi npr. zvonove. Delovala bi kot sintetizator. Nihče ne bi vedel, da so to moji zvoki (smeh).

“Avtizem mi pomaga, da se vsega spomnim in zapomnim. Vem za vsako igračo, kdo mi jo je kupil in zakaj. Za vse besede, ki jih je kdo govoril. Tudi iz časa, ko sem bil zelo majhen in jih nisem razumel. Mi pa avtizem kdaj tudi nagaja.”

Diagnosticirano imate avtistično motnjo, a ste hkrati med visoko funkcionalnimi osebami z avtizmom. Kako to diagnozo občutite sami? Menite, da so ljudje že dovolj sproščeni, ko se srečujejo z osebami, katerih oviranost je povezana (tudi) z duševnimi motnjami?

Nimam jaz težav. Včasih me kaj jezi. Včasih me kaj moti. Če sem jezen, me skrbi, da je kdo žalosten. Mama mi je enkrat rekla: »Veš, to je Derek. Svetovno znan pianist. Je slep avtist«. Pa mi je bilo čudno. Potem sem se spomnil, da sem tudi jaz slep. In da sem avtist. Zdaj razumem, da ni čudno. Po moje koga skrbi, kaj naj mi reče in kaj naj ne reče. Saj tudi mene skrbi, če srečam npr. gluho osebo. Ne vem. Ne znam odgovoriti.

“Nekoč sem imel v šoli spremljevalca, ki je rekel, da sem opica Čita, on pa Tarzan. Mislil sem, da se šali, heca, pa so se vsi norčevali. In enega sošolca, ki me je udaril, pa ne vem, zakaj. Včasih kdo tudi kaj grdega napiše, samo se jaz ne sekiram. Ostali me imajo radi in me sprejemajo.”

Je res, da ste šele letos prvič zares pojedli sladoled? Kaj vas je dotlej zmotilo pri njem?

Da je mrzel (smeh). Tudi sneg me moti. A sem pil tudi Cedevito prvič, pa šampanjec, pa pivo, vino sem poskusil. A nič od tega ne maram.

Pri ravnanju z računalnikom ste zelo spretni, tekoče tipkate tudi devetprstno. Te veščine ste razvili zelo zgodaj, saj ste tipkovnico uporabljali že pri petih letih. Nasploh imate sicer res odlično orientacijo in spomin. Bi lahko ob tem rekli, da vam avtistična motnja pri razumevanju računalnika morda celo še nekoliko pomaga?

Ne vem. Ne poznam odgovora. Pisal sem že prej. Tudi mami sem kdaj pokazal, kaj mora pritisniti, da ji bo tipkovnica delovala. Jaz lahko pišem na vsako tipkovnico. Zelo hitro. Enega prsta pa ne uporabljam. Avtizem mi pomaga, da se vsega spomnim in zapomnim. Vem za vsako igračo, kdo mi jo je kupil in zakaj. Za vse besede, ki jih je kdo govoril. Tudi iz časa, ko sem bil zelo majhen in jih nisem razumel. Mi pa avtizem kdaj tudi nagaja.

Sami ste znani po tem, da ste brez dlake na jeziku in da ste ljubitelj šal. Iz česa ali koga se najraje pošalite?

Iz vsega. Iz sebe. Vsi se pri nas šalimo. Mama, in moja asistenta Lidija in Rok. Povem pa vse. Po resnici. Včasih ljudje tega nimajo radi, to pa me uči mama. Naučil se pa še nisem. Včasih jim rečem, da nič ne vedo (smeh). Potem pa govorijo, kaj vse vedo (smeh). To me zabava.

Bi želeli našim sledilcem na koncu še kaj sporočiti, jim dati kak nasvet?

Pojte.

Odkrijte, kako je živeti Brez ovir

Kot ste lahko prebrali, k temu, da Filipov vsakdan poteka čim bolj samostojno in enakopravno, pripomore tudi osebna asistenca. Osebe z oviranostmi pa tudi ljudje z določenimi daljšimi zdravstvenimi težavami, ki jih globoko ovirajo pri običajnem delovanju (npr. rak, demenca, sladkorna bolezen itd.), imajo od leta 2019 zakonsko pravico do osebne asistence. To pomeni, da z odločbo pridobijo pomoč osebnega asistenta/ke, ki uporabniku/ci nudi pomoč pri opravilih, ki jih sam/a ne zmore, omogoča neodvisno življenje ter aktivno vključenost v družbo.

V Zavodu Brez ovir nudimo kvalitetno osebno asistenco že skoraj 200 uporabnikom, tudi Filipu, s čimer smo eden največjih izvajalcev osebne asistence. Ta je del našega zavoda že od samega začetka Zakona o osebni asistenci in jo nudimo po celotni Sloveniji. Trudimo se, da uporabnik/ca dobi v pomoč osebo, ki mu ustreza tudi karakterno, saj s tem poskrbimo, da je storitev, brez katere ne more, res bistven doprinos k njegovemu/ njenemu življenju brez ovir.

V kolikor bi tudi ti rad/a deloval/a kot osebni/a asistent/ka, nam piši na kadri@brezovir.si. Novega osebnega asistenta ne išče le Filip Jagodič, temveč še mnogo drugih uporabnikov. Tudi Filip pa bo zelo vesel vsakega, ki bo njegov svet uspel še polepšati.

Njegova zgodba je sicer le ena izmed številnih v naši seriji Živeti brez ovir, kjer boste lahko spremljali različne zanimive prigode ter aktivnosti naših uporabnic in uporabnikov. Doslej ste lahko prebirali, kako življenje brez ovir živi Vita Bernik, ena prvih fotomodelov z oviranostjo. Spremljajte nas še naprej in delite naše zgodbe tudi z drugimi!