Bojan Kastelic: »Problemov ni, obstajajo samo rešitve!«

Bojan Kastelic je pred 12 leti doživel možgansko kap, ki mu je v trenutku spremenila življenje. Danes je vestni čebelar, ki je v preteklih letih pridelal več kot tono medu in se plemenito odločil, da ga nesebično podari ljudem, ki ga potrebujejo.

Bojan Kastelic je leta 2011 na delovnem mestu doživel možgansko kap, zaradi katere je utrpel telesne posledice. Njegova rehabilitacija je bila obsežna in traja še danes, a to ga ni ustavilo, da ne bi počel stvari, ki so mu najbolj pri srcu. Najljubše mu je čebelarjenje, s katerim se ukvarja že skoraj 30 let. Več o Bojanu in njegovem odločnem pogledu na svet si preberite v tokratnem intervjuju.

Leta 2011 ste na gradbenem delovišču doživeli možgansko kap. Na srečo vas je sodelavec takrat pravočasno pripeljal do bolnišnice in vam s tem rešil življenje, zatem pa vas je čakala dolga rehabilitacija, ki traja še danes. Kako se spomnite tega usodnega dogodka?

Bil je veliki petek 2011 na gradbišču Šmarje – Sap. Takrat sem bil zaposlen na Cestnem podjetju Ljubljana kot delovodja. Ura je bila 6 in 35 minut in ko sem razporejal delavce na opravljanje del, me eden izmed njih opozori, da me čisto nič ne razume. Takoj so mu potrdili tudi drugi delavci in strojniki. Takrat se spomnim na elektronsko pošto, ki sem jo nekoč prejel, in je govorila o znakih za možgansko kap. Eden od strojnikov me je odpeljal v Ljubljano na sedež podjetja in poklical sodelavca mojega dobrega prijatelja, ki je takoj ugotovil, kaj je z mano, in poklical reševalno ekipo, da me je odpeljala na urgenco; tu se je potem vse počasi odvijalo. Ne vse v dobro in tudi ne v slabo smer.

Na urgentnem oddelku nevrološke klinike so me usposobili toliko, da sem lahko sedel na vozičku in samostojno jedel. Hoditi in premikati leve roke in noge pa nisem mogel. Po dveh mesecih na urgenci so me z rešilcem na mojo zahtevo odpeljali v DSO Izlake na okrevanje in rehabilitacijo za tri mesece, dokler se ni sprostilo eno ležišče v URI SOČA. V tem času so me prizadevne fizioterapevtke in delovne terapevtke fizično usposobile toliko, da sem lahko ob držalu samostojno stal in vstal iz invalidskega vozička. Po dveh tednih sem na pobudo fizioterapevtke prvič poskusil hoditi v bradlji.

Takrat sem samostojno pod njenim nadzorom prehodil prvih 5 metrov razdalje. Dobil sem neizmerno voljo, ker so mi na nevrologiji nekako prerokovali, da zaradi težkih poškodb možganov verjetno ne bom nikoli več hodil. Zato sem še bolj trmasto izvajal vse vaje, ki so mi jih terapevtke pripravile. Istočasno pa so me delovne terapevtke naučile vstajati iz postelje, si obuti nogavice z eno roko, se umivati, obleči in zvečer sleči; po treh mesecih pa sem se tudi sam okopal pod tušem. Ko sem odšel septembra z rešilcem na nadaljnjo rehabilitacijo v Ljubljano, sem iz sobe počasi odšel s pomočjo bergle in brez pomoči osebja.

Ob možganski kapi ste utrpeli težke poškodbe, levo roko in nogo ste imeli skoraj povsem negibno. Kako je potekalo prilagajanje na omejitve v gibanju in komunikaciji, s katerimi ste se morali kar naenkrat soočiti?

Poškodovane so bile živčne povezave z levo roko in nogo, in sicer tako hudo, da lahko roko uporabljam samo za držanje kozarca. Hodim pa z opornico za stopalo, ker imam tako imenovani sindrom padajočega stopala, kar pomeni, da ne morem dvigniti in držati stopalo tako kot pri zdravi nogi, zato moram pri hoji misliti na vsako fazo koraka, ker korak ni več avtomatski. To pomeni, če me kdo pri razmišljanju oz. hoji zmoti, ne naredim popolnega koraka, kot bi ga moral. Leva noga ostane nekje v zraku, zato izgubim ravnotežje in padem.

Zavedam pa se nečesa, da bo moja rehabilitacija trajala do smrti. Zato tudi vsako leto grem na tritedensko rehabilitacijo v DSO Izlake na fiziatrijo, da nadaljujem tam, kjer sem prejšnje leto končal, in tako krepim svojo fizično moč ter kondicijsko pripravljenost za težave in probleme, ki me še čakajo. Zato vsem rehabilitantom, s katerimi se srečam, pravim: problemov ni, obstajajo samo rešitve! Danes se tako vozim po Sloveniji z vlakom in doma z mestnim oz. primestnim avtobusom.

Po duši ste čebelar, saj se s čebelarstvom ukvarjate že od leta 1996. Na svoji čebelarski farmi tako proizvajate različne vrste ekološkega medu in vzrejate rezervne čebelje družine. Kaj vas je navdušilo za čebelarjenje? Po možganski kapi ste morali zaradi gibalne oviranosti tudi tehnično prilagoditi svoj čebelnjak – kako ste to storili?

Da bom čebelaril, sem se odločil na kirurgiji Splošne bolnišnice Trbovlje, ko sem bil operiran na peti, ker sem si natrgal Ahilovo tetivo. Ko sem okreval, sem pričel iskati možnosti, kje dobiti čebeljo družino. Bil sem popolnoma neuk glede čebelarjenja, niti osnovne opreme nisem imel, kakor tudi pojma, kaj vse bom potreboval. Odšel sem do mojega znanca in prijatelja, ki me je leta in leta nagovarjal, naj začnem čebelariti, pa sem se mu samo smejal in se izgovarjal, da ne morem, ker sem planinski vodnik in turni smučar, zato nimam niti časa, niti veselja.

Ko sem prišel k njemu in mu povedal za mojo odločitev, sva se dogovorila, da moram najprej narediti čebelnjak in upoštevati vse parametre, ki so zahtevani za pravilno lego. Ogledala sva si mojo predvideno lokacijo in pričel sem graditi čebelnjak. Ker nisem o tehnologiji čebelarjenja vedel nič, sem prevzel isto tehnologijo, ki jo je uporabljal moj mentor, in naslednje leto pričel čebelariti z Žnidaršičevimi panji ali – kot jim pravijo čebelarji – AŽ panji.

Kar nekaj let, preden sem doživel možgansko kap, sem zamenjal tehnologijo čebelarjenja in to bolj po naključju. Eden od mojih prijateljev, s katerim sva večkrat šla v hribe in je zaradi težav z križem prenehal čebelariti, mi je podaril nakladni panj ali »amerikanca«. Njegova prednost je v tem, da čebelja družina ni prostorsko omejena, saj ga lahko poljubno povečaš. Za te satnice ne rabiš posebnega skladišča, ker so v medišču ene in iste satnice tudi do deset in več let, in še manj drugih opravil je potrebnih, kar pa je najpomembnejše, ne potrebuješ dragega čebelnjaka, ker ti panji so prostostoječi.

Čeprav ste v preteklih letih pridelali ogromne količine medu, ste se plemenito odločili, da medu ne prodajate, temveč ga nesebično podarite ljudem, ki ga potrebujejo, na primer socialno ogroženim. Tako ste dobrosrčno podarili že več kot tono medu! Zakaj ste se odločili za ta korak? Vam pomoč drugim prinese posebno notranje zadovoljstvo?

Nikoli ni bila moja preokupacija z neko materialno ali finančno profitabilnostjo pogoj, da sem začel čebelariti. Začel se preprosto zaradi samooskrbe družine z domačim medom. Nato so prišla leta, ko je medilo še kamenje in so bili viški medu enormni. Z leti se mi je v mojem skladišču v kleti nabralo nekaj čez tono viška medu, ki sem ga potem razdelil. Brezplačno. Ne morete si misliti trenutka, ko otroku, katerega mati samohranilka si medu ne more privoščiti, daste kozarec tega sladkega opojnega živila. Njegove oči povedo vse. 

S čebelarskimi prijatelji se radi odpravite na različna srečanja čebelarjev, ki potekajo tako po Sloveniji kot v drugih evropskih državah. Nazadnje ste se denimo udeležili mednarodnega čebelarskega sejma v Beogradu, kjer ste spoznali nove ljudi in ustvarili mnogo novih spominov. Kako dobro je po vašem mnenju razvito čebelarstvo za invalide pri nas v primerjavi z drugimi državami? Kakšni so obeti za prihodnost na tem področju?

Vedno sem si želel iti v Beograd. In dve leti pred kapjo sem se odločil z dvema kolegoma, da gremo v Beograd za tri dni. Nobeden od nas prej še ni bil v Beogradu, šli smo bolj na slepo. Ravno v tistem času pa je bil na beograjskem sejmišču sejem čebelarstva in za začetek je bila to naša prva destinacija ogleda. Potem sem o svojem doživetju s sejma povedal prijateljem čebelarjem in takoj je bil izkazan interes za ogled naslednje leto. Naši ogledi so se nato vrstili vsako leto z malenkostnimi spremembami glede ogledov in druženj.

Letos pa smo se odločili, da ne gremo na čebelarski sejem, ampak na največji sejem medu na svetu, ki bo potekal v parku Tašmajdan v Beogradu od 4. 10 do 8. 10. 2023! V teh letih je to postala neverjetna skupina, ki ima eno samo pravilo: brez političnih frustracij. Zanimanja za pridružitev je veliko, vendar mora biti vsak potencialni kandidat soglasno sprejet. Pri nas ni vez in poznanstev, merila so dokaj stroga in osipa udeležencev skoraj ni.

Prihajate iz Zasavja, kjer ste v preteklosti že opozarjali na različne arhitektonske ovire, s katerimi se srečujejo osebe z oviranostmi v vašem lokalnem okolju, kot so neprimerne klančine in neustrezno prilagojene javne površine. Kako danes ocenjujete dostopnost javnih objektov oz. storitev za gibalno ovirane v Zasavju in kako je z dostopnostjo v drugih slovenskih krajih?

Žalostno, vse tri Zasavske občine se ponašajo z nazivom »Občina po meri invalidov« že več kot deset let. Po mojem mnenju kot invalid I. kategorije si tega naziva ne zasluži nobena. Zakaj? Invalidi niso samo na invalidskih vozičkih, so tudi slepi in slabovidni, za katere sploh ni nikjer poskrbljeno. Občinski birokrati, ki sprejemajo ureditvene načrte za invalide, ne vedo, da obstajajo taktilne oznake, da se stopnice lahko označijo z zvočnim signalom, podobno kot na semaforjih, da slep ve, kaj je pred njim.

Ne vedo, kako izgleda pravilna klančina, kako se izvede vstop invalida na vozičku na pločnik, da ne stoji na cestišču. Ne vedo, da kolesarska klančina ni invalidska klančina, niti klančina ne more biti montažna, ker je preozka itd. Parkirišča za invalide so vedno zasedena, a ne z invalidi. Tu so odpovedali tudi vozniki, ker nimajo vozniške kulture. V tem pogledu so vse tri občine kar nekaj svetlobnih let za leseno žlico. Nobena nima avtobusa za lokalni promet z možnostjo vstopa invalida z invalidskim vozičkom, kaj šele medkrajevnega – žalostno! Kako je v drugih krajih, ne vem, lahko pa kot primernega izpostavim Gornji Grad.

Od leta 2019 naprej je v Sloveniji osebam z različnimi oviranostmi na voljo osebna asistenca. Pomoč pri vsakdanjih opravilih vam tako danes nudijo tudi osebni asistenti. Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar vam pomagajo asistenti? Na katerih področjih vam njihova pomoč najbolj pride prav?

Na osebno asistenco me je opozorila kolegica iz VDC Zagorje, na pobudo svoje sestre, ki je bila asistentka v Zavodu Brez ovir. Tako sem leta 2021 oddal vlogo na center za socialno delo v Zagorju. Ko sem dobil odločbo o urah osebne asistence, sem se preko zdajšnje asistentke povezal z Zavodom Brez ovir, kjer smo uredili vse potrebno za pričetek dela prve asistentke. Osebna asistenca mi izredno pomaga pri vzdrževanju osebne higiene in pri tistih opravilih, ki jih sam zaradi hendikepa ne morem opraviti. S pomočjo osebne asistence se zopet udeležujem raznih delavnic za starejše, druženj, potovanj z vlakom, za katerega so mi govorili, da to ni zame.

Zelo se mi je dvignila samozavest pri hoji, nakupovanju. Predvsem pa mi veliko pomeni druženje z asistentko, pogovori in obiski kava barov ter pitje kave. Zaradi kvalitetne osebne asistentke si lahko sedaj s prijatelji čebelarji privoščim večdnevna potovanja v Srbijo na srečanja in pogovore s tamkajšnjimi čebelarji. Tudi v Sloveniji sem si lahko ogledal nekdanja bojišča Soške fronte, muzeja v Kobaridu in cerkev Svetega duha na Lavrici, ki so jo zgradili avstrijski vojaki med boji v spomin vsem padlim na fronti. Vem, da je te kvalitetne ponudbe, kot jo nudi Zavod Brez ovir za invalide, premalo. Hvala vsem zaposlenim v Zavodu Brez ovir za lepše in boljše življenje po možganski kapi, ki mi ga naredite s svojim delom!