Barbara Šamperl: »Če ne bom sama delovala inkluzivno, potem ne bo nihče«

Barbara Šamperl se od prezgodnjega rojstva spopada s cerebralno paralizo, kljub številnim oviram zaradi telesne okvare pa je v življenju dosegla že ogromno visokih ciljev, na katere je lahko ponosna. Več o njenem življenju si preberite v intervjuju.

Barbara Šamperl je profesionalna ženska, ki je doživela že ogromno različnih preizkušenj. Čeprav ima težave s fino motoriko, se je z leti naučila najti ravnovesje med svojimi zmogljivostmi in aktivnostmi, ki jih opravlja. Teh pa ni malo. Pred leti se je aktivno ukvarjala s paraplesom, danes pa med drugim poučuje jogo za gibalno ovirane in sodeluje pri projektih Zavoda ODTIZ, ki ga je ustanovila skupaj s prijateljicami.

Dolga leta ste se profesionalno ukvarjali s paraplesom in se udeležili številnih mednarodnih tekmovanj, na katerih ste bili tudi izredno uspešni. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu glede plesnih tekmovanj? Kako so vas te izkušnje oblikovale, da ste postali oseba, ki jo poznamo danes?

Ples je bil že od malega moja velika želja in z razvojem paraplesa pri nas sem jo lahko uresničila. Ne bi rekla, da sem bila profesionalna paraplesalka, saj je to v  tekmovalnem plesu pri nas na splošno težko dosegljivo. V paraplesu pa je zaradi stereotipov in pozicije športa invalidov v družbi, vsaj v času, ko sem še sama tekmovala, to bilo praktično nemogoče. Sem si pa vedno želela, da bi se s plesom lahko preživljala. Ne glede na to pa sva bila s soplesalcem Klemnom Pirmanom prvi plesni par in kar nekaj let edini, ki je Slovenijo zastopal na najvišjem nivoju.

Spominov je ogromno. Predvsem tistih lepih. Ogromno je bilo treningov, tako plesnih kot individualnih za vzdržljivost, fleksibilnost, koordinacijo in še kaj. Postavljanje novih koreografij mi je bilo vedno zelo ljubo. Tudi vse priprave na tekmovanja, nastope, ličenje, obleke, potovanja itd. Ogromno je bilo lepih stvari. Predvsem mi je bilo vedno v največje zadovoljstvo vsakič, ko sva lahko svojo energijo in trud delila z občinstvom. Vsak nastop, vsako tekmovanje je bilo zame češnjica na vrhu smetane.

Vsekakor me je ples, kot ste omenili, zelo izoblikoval. Predvsem me je naučil discipline in zavedanja, da če želiš kaj doseči, moraš vložiti veliko truda in ne obupati ob prvi prepreki. Zaradi plesa in na splošno odrskega ustvarjanja, s katerim se še vedno priložnostno ukvarjam, sem tudi hitro ugotovila, da zelo rada delam z lastnim telesom.

Zdaj ste samozaposlena, med drugim pa se ukvarjate tudi s poučevanjem joge za gibalno ovirane. Enkrat mesečno organizirate inkluzivne brezplačne vadbe, kjer učite jogo za vse, predvsem pa za osebe z različnimi oviranostmi. Kako izgleda takšna vadba, na katere gibe se največ osredotočite? Kakšen je odziv obiskovalcev vaših vadb?

Tako je. Poleg ostalega organiziram tudi jogo za gibalno ovirane. Poimenovala sem jo »Različnost v jogi«. Osnovni koncept, zakaj sem s to idejo sploh začela, sicer bazira na inkluzivni jogi, se pravi na jogi, ki jo lahko obiskujemo vsi, ne glede na zmogljivosti ali druge okoliščine. Ker je pa vedno dobro najprej začeti pri sebi, najprej joga za gibalno ovirane, ki se bo počasi razvijala v inkluzivno. Z izključenostjo se zaradi svoje gibalne oviranosti in vezanosti na uporabo vozička srečujem že celo življenje, zato je inkluzija zame zelo pomembna.

Sem pa še danes vedno vesela, če se uram, ki jih organiziram, priključi kdorkoli. Če ne bom sama delovala inkluzivno, potem ne bo nihče. To je moje vodilo, ki se ga skušam v življenju držati. Posebnost mojih ur joge je ta, da jogo izvajamo izključno sede. Na stolih ali vozičkih. Vsi, ne glede na to, ali imaš kakšno fizično oviranost ali ne. Jogijske položaje oz. asane prilagajam in jih dopolnjujem z različnimi drugimi vajami. Velik poudarek pa dajem tudi na sproščanje, tehnike dihanja, meditacijo.

Kot ste omenili, je novost v letošnjem letu ta, da bom enkrat mesečno organizirala brezplačne vadbe joge, ki jih odpiram za vse, ki jih joga zanima. Predznanje ni potrebno. Vadbe bodo potekale pod okriljem Zavoda ODTIZ v okviru evropskega projekta futureIDEA. S prvim srečanjem začnemo že 26. 1. ob 17. uri v prostorih ODTIZ-a na Železni cesti 14 v Ljubljani.

Ste tudi ena od ustanovnih članic Zavoda za izobraževanje in inkluzijo ODTIZ, ki predvsem gibalno oviranim omogoča izobraževanje, izpopolnjevanje, usposabljanje oz. aktivno udejstvovanje na področju športa, umetnosti in kulture. Kaj je botrovalo odločitvi za ustanovitev zavoda in na kaj se osredotočate v vaših zadnjih projektih?

Zavod ODTIZ smo ustanovile štiri prijateljice leta 2012. Prvotni razlog je bil, da smo v tistem času vse zaključevale študij in razmišljale o bodočih zaposlitvah. Poleg tega smo želele nadaljevati z vsemi umetniškimi in športnimi aktivnostmi, tudi mladinskimi izmenjavami, ki smo se jih takrat udejstvovale pod okriljem Društva študentov invalidov Slovenije. V letih našega obstoja smo seveda presegle svoj prvotni namen. Danes delujemo na različnih področjih, tako mednarodno kot tudi lokalno.

Pomembno pri našem delovanju se mi zdi, da ne glede na projekt, aktivnost ali temo vedno zasledujemo inkluzijo in ne organiziramo aktivnosti samo za osebe z oviranostjo. Projekti, ki jih trenutno izvajamo, so na eni strani umetniške narave, umetnost kot orodje za socialno vključevanje. Na drugi strani pa različna neformalna izobraževanja za mlade in tudi ostale, s poudarkom na ustvarjanju prostora, kjer se srečujejo osebe z in brez invalidnosti.

Živite nadvse aktivno življenje. V prostem času se radi odpravite tudi ven na izlete, berete zanimive knjige in drugo literaturo, pri srcu pa vam je tudi kuhanje. Kakšne jedi najraje pripravljate? Kako ste si prilagodili kuhinjo, da jo lažje uporabljate?

Nisem kuharski mojster, rada pa kuham zase in za prijatelje. Druženje ob mizi je zame družabni dogodek in to ne glede na to, kaj je na mizi. Pri srcu so mi resnično testenine in na splošno italijanska kuhinja. Pašto na različne načine bi brez težav jedla vsak dan. Kuhinje si nisem posebej prilagodila, razen tega, da so zgornje omarice malo nižje nameščene na steno od standardov.

Vedno sem se dobro znašla v klasičnih, neprilagojenih kuhinjah. In ko sem urejala svojo, niti nisem veliko razmišljala o tem. Lahko pa rečem, da bi danes, nekaj let po uporabi moje kuhinje vseeno kaj prilagodila ali drugače postavila. Ampak tovrstne prilagoditve bodo morale počakati do menjave kuhinje, ko bo to potrebno.

Zaradi gibalne oviranosti je običajno treba prilagoditi tudi druge bivalne prostore, da postanejo dostopni osebi na invalidskem vozičku, ki sama ne more hoditi. Kakšne konkretne prilagoditve imate še v svojem domu?

Pogosto opažam, da ko govorimo o arhitekturni dostopnosti in prilagojenosti prostorov, splošna javnost misli, da so potrebni neki veliki in težki posegi v okolje in prostor. Seveda kdaj sigurno, pa vendar so velikokrat dovolj že manjši posegi in enostavne rešitve. V splošnem lahko rečem, da je za osebo, vezano na uporabo invalidskega vozička, v prvi vrsti pomemben dovolj velik prostor, da se lahko premika.

Sama živim v primerno velikem stanovanju, s primerno veliko kopalnico, v katero lahko brez težav vstopim z vozičkom. V kopalnici imam tuš, ki je brez roba oz. tuš kabine, stol, na katerega se lahko presedem, na steni pa so nameščene še ročke oz. držala, da se lahko primem.

Arhitekturna dostopnost grajenega okolja za osebe z oviranostmi se v zadnjih letih izboljšuje po celem svetu, tudi pri nas. Kakšna je po vaši oceni dostopnost javnih objektov in storitev za osebe na invalidskih vozičkih po Sloveniji? Kaj bi si želeli, da se še uredi na področju dostopnosti?

Na splošno se z leti dostopnost grajenega okolja izboljšuje. Še vedno pa marsikateri objekt ni dostopen, veliko pločnikov je prav tako še neurejenih. Ravno te dni sem šla po eni izmed ulic v Ljubljani in se čudila, da je eden izmed pločnikov še vedno nedostopen zame. In ta isti pločnik je takšen že vsa leta, odkar živim v Ljubljani. Nedostopnih pločnikov in stavb je tudi v Ljubljani še kar nekaj. Lahko pa rečem, da je Ljubljana v prednosti po dostopnosti pred ostalimi mesti v Sloveniji.

Zato se tudi mnogi z gibalno oviranostjo iz rojstnih krajev preselimo v Ljubljano. Seveda je pa jasno, če glavno mesto ne bi skrbelo za dostopnost grajenega okolja in javnih objektov, potem tega ne moremo pričakovati niti od manjših krajev. Bi si pa osebno želela, da bi bolj dostopne postajale tudi raznorazne storitve. Od fitnesov, delavnic, izobraževanj, joge, vikend delavnic in dogodkov. Vsega pravzaprav.

Mnogokrat se srečujem s tem, da bi se želela udeležiti kakšne delavnice ali izobraževanja in se pogosto najprej zatakne pri arhitekturni dostopnosti. Takoj za tem pa pri dostopnosti same storitve oz. bolje rečeno, zatakne se pri odprtosti in dostopnosti tistega, ki storitev izvaja. In od tu se lahko vrneva na začetek intervjuja, ko sem govorila o inkluziji. Dostopnost grajenega okolja je seveda pomembna in pravzaprav vedno prvi vstopni (ali nedostopni) pogoj do česar koli.

Bi si pa resnično želela, da postajamo kot družba bolj odprti, s tem pa seveda tudi storitve. Ko bo posameznik ob organizaciji, na primer nekega dogodka ali izobraževanja, pomislil širše in na več vidikov, takrat bomo lahko resnično začeli govoriti o inkluziji. Ne delam si sicer nekih večjih utvar o popolni dostopnosti, ker je »denar sveta vladar«, kot pravi rek. Pa vendar se kljub temu lahko počasi premikamo v smeri bolj odprtega in dostopnega.

Samostojno življenje vam omogočajo tudi osebni asistenti, ki vam pomagajo pri vsakdanjih opravilih. Kaj vam pomeni njihova pomoč? Kako je bilo živeti prej, ko osebne asistence še ni bilo, in kako je sedaj, ko dobite njihovo pomoč?

Pred osebno asistenco o stvareh, ki jih ne zmorem, enostavno nisem razmišljala. Zdaj ob pomoči osebne asistentke lahko gledam širše. Že organizacija čisto dnevnih gospodinjskih opravil je lažja. V istem času, kot sem prej sama naredila eno stvar, ob njeni pomoči zdaj lahko dve ali tri. Tako mi ostane več časa za druge stvari.

Rada imam vodo, ki zelo dobro vpliva na moje telo. Ker v vodi nisem samostojna, sem to prej redko počela. Zdaj, če želim, grem lahko ob pomoči osebne asistentke tudi plavat. Tudi pri delovnih obveznostih je lažje. Ne rabim več razmišljati, kdo mi bo na primer pomagal pripraviti ali pospraviti prostor za delavnico, uro joge itd. Ker sama ne vozim, mi je tudi zelo pomembno, da me lahko zdaj s prilagojenim kombijem pelje asistentka.